Izginotje Josefa Mengeleja

Francoski pisatelj in novinar, ki se v svojih delih pogosto ukvarja z najbolj temačnim obdobjem evropske zgodovine 20. stoletja, se slovenskim bralcem prvič predstavlja z biografskim romanom o enem najbolj notoričnih nacističnih vojnih zločincev, ki mu je uspelo pobegniti roki pravice. Bralec že takoj na začetku spozna, da bo skozi drugo polovico Mengelejevega življenja, zaznamovanega s pobegom na južnoameriško celino in zatonom »uspešne« kariere doktorja smrti, s katero se je ovenčal v peklu na zemlji, koncentracijskem taborišču Auschwitz, popeljan v dokumentalističnem stilu pisanja, obarvanim s pogostim sarkazmom. S tem avtor vzpostavi in bralcu omogoči distanco do svojega predmeta proučevanja, kolikor tega ne storijo že dejanja, ki jih je le-ta zakrivil. Prvi prizor v romanu prikaže čezoceanko, na palubi katere so po tritedenski plovbi v pričakovanju vplutja v pristanišče Buenos Airesa združeni tako nekdanje žrtve kot nekdanji rablji, Židje ter italijanski in nemški vojaki, med njimi pa so morda skrite tudi nekdanje velike živine. Ironija življenja v svoji domišljiji pač ne pozna meja. Na krovu se nahaja tudi Helmut Berger, »nemški državljan italijanske narodnosti, katoliške veroizpovedi, po poklicu mehanik«, z enim od svojih lažnih imen, pod katerimi se je v štirih letih uspel prebiti iz Poljske preko Bavarske do Argentine, pripravljen na novo življenje. Da ne zna besedice italijansko, ne vzbuja pozornosti, se pa carinik spotakne ob vsebino majhnega kovčka, ki nekako ne sodi k poklicu mehanika: injekcijske igle, anatomske skice, citološki preparati. A karma se je odločila, da še ne bo ukrepala. Argentina pri preiskovanju beguncev v kaosu konca druge svetovne vojne ni zelo natančna, bliža pa se tudi ura kosila; obmejni uradniki Josefa Mengeleja spustijo v državo. Čeprav nezadovoljen, ker ga je žena zapustila in mu skupaj s sinkom ni želela slediti v pregnanstvo, se v novem okolju ne počuti pretirano izgubljenega. Sanje o opravljanju znanstvenega ali zdravniškega poklica so sicer hitro pokopane in se skrčijo na opravljanje nezakonitih prekinitev nosečnosti, navaditi pa se mora tudi na fizična in za potomca premožne družine, ki se je šolal na najboljših nemških univerzah, nedostojna dela. A vendarle v Argentino, že tako deželo ubežnikov, kjer je preteklost posameznika mogoče izbrisati, ne bi mogel prispeti v primernejšem času. Z vseh zidov v prestolnici se namreč zmagovito smehljata Juan in Evita Perón. Čeprav uradno nevtralna, ima peronistična oblast občudujoče oči za nacizem in fašizem. »Nasilno so razgnali demonstrante, ki so proslavljali osvoboditev Pariza, in preprečili distribucijo Chaplinovega Diktatorja. Ko je padel Berlin, je Perón prepovedal medijem, da bi novico objavili na radiu: oblikovati smo želeli koalicijo nacistom naklonjenih narodov, s katerimi bi jenkijem že pokazali hudiča.« Perón ima vizijo prihodnosti, v kateri bi Argentina po koncu tretje svetovne vojne, v kateri bi se Združene države Amerike in Sovjetska Zveza medsebojne uničile, postala svetovna velesila. O uničenju sveta po jedrski vojni pri tem seveda ne razmišlja. Toliko bolj pa mora o svoji prihodnosti po padcu Perónovega režima razmišljati Mengele. Udobja argentinske Nemčije v malem je konec, s preselitvijo v Paragvaj izgubi prijateljski krog prebeglih bivših nacistov, ki so ob obujanju spominov na slavne zmagovite arijske čase celo kovali zaroto za ponoven prevzem oblasti v Evropi. Življenjske okoliščine se z umikanjem vedno globje v džunglo zaostrujejo, oziranje čez ramo za morebitnimi zasledovalci in preganjalci pa postaja vedno bolj obremenjujoče. V romanu spremljamo psihološko subtilno obdelan lik psihopata, ki se ne prepušča čustvom in sočutje smatra za slabost, prav takšni pa v vojnih oziroma izrednih razmerah še toliko bolj najdejo svoje mesto pod soncem. Pisatelj pobrska tudi za morebitnimi vzroki, zakaj pride do takšne hude osebnostne motnje. A pod črto je žal nepomembno, ali nekdo svoje sadistične nagone izživi zaradi hladne matere, oblastnega očeta, morebitne anomalije v možganskih režnjih ali kombinacije vsega tega. Njegovim neštetim žrtvam, od tistih, ki jih je že ob prihodu v taborišče odbral za plinsko celico, preko tistih, na katerih je izvajal nečloveške medicinske eksperimente in genetske raziskave, ter do tistih, ki so po naključju preživeli in ostali travmatizirani za vse življenje, je to popolnoma vseeno. Dejstvo je, da tako v primeru Josefa Mengeleja kot mnogih drugih vojnih zločincev ni prišlo do obsodbe in s tem do katarze za žrtve, čeprav je umrl zagrenjen, osamljen in z umom, zamračenim od paranoje. Roman, ki vzbuja srh in ustvarja poligon za razmišljanje o zločinih brez kazni na eni strani in o milijonih kaznovanih na drugi, ki pa niso storili nobenega zločina. In pri tem seveda nista mišljena le v romanu obravnavana čas in prostor. Vera v človeštvo pa spet nekoliko oslabi.