Madonin nakit: po resnični zgodbi

Štirje pripovedovalci in še najmanj tri stranske osebe. Beograjska pisateljska srenja konec osemdesetih let, ko se podira berlinski zid, ko se končuje hladna vojna. Tretjerazredni lokal “Forma”, kjer svoje čare med drugim razkazujeta najeti ruski prostitutki. Tak je začetek zgodbe. Nakar se čez mnoga leta vsi štirje znajdejo v zaporniški celici razvpite Petrovaradinske trdnjave. Vsak s svojo “peripetijo” kako in zakaj. Prvi kot prevarant na mnoge načine, drugi kot povzročitelj prometne nesreče iz malomarnosti, tretji hoče reševati nedolžnega otroka, a ga nazadnje pohabi. Četrti je v celici negiben. V zapor je prišel zaradi udeležbe v političnem ravsu. Ostali trije mu berejo, ga masirajo, a njemu rastejo le nohti. Celoto povezuje drama, ki naj bi jo napisali vsi štirje kot udeležbo na natečaju. Tema: črnogorsko življenje. V vsakem izmed štirih poglavij je pripovedovalec eden izmed zapornikov. Svoje dogodivščine in poglede na svet prepleta s tistimi ostalih treh, pri čemer je najbolj gostobeseden drugi, ki svojega leposlovnega dela ne zmore prevaliti čez prvi stavek. “Mi smo spodaj, oblaki so zgoraj” je vse, na kar se lahko izgovarja pred svojo vestjo, ko se sprašuje, ali naj nadaljuje ali ne. V zaporniški knjižnici, ki jo mora urejati, najde še eno svoje delo, ki pa ga ni nikoli nihče bral. Njegova izpoved nasproti prvemu pripovedovalcu izzveni kot sodni zagovor kakšnega “cigana”, ki je tako nedolžen, da ni zares ničesar kriv. Dramo, ki jo prvi pisatelj skuša zasnovati po vzoru opere z naslovom Madonin nakit, nazadnje sestavi četrti zapornik, Albanec v komi. Vanjo vključi še ženo in hčerko drugega zapornika ter hčerkinega soproga, ki je tudi pisatelj, a prav tako ni nedolžen in bi lahko bil iz takšnih ali drugačnih razlogov sodrug v celici, le da se je pravočasno znašel. Roman je zahtevno prebiranje dolgih, razvejanih stavkov in najbrž ne bo našel prav veliko bralcev. Bolj bodo pritegnili posamezni odlomki ali pa res zbrano večkratno prebiranje istega poglavja, ter soočenje z dejstvom, da je pisatelj široko literarno razgledan. Le tako se bo bralcu odprla pot do srbske stvarnosti, ko se miti iz preteklosti še ne zmorejo umakniti Natovemu bombardiranju. Kak bralec pa se bo morda strinjal tudi z oceno, ki jo o drami izreče upravnik zapora in jo navajam kot odlomek. Avtor je sicer za roman leta 2001 prejel štipendijo za književnost iz sklada Borislava Pekića.