Anton Dremelj-Resnik
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Založba ZRC, ZRC SAZU |
Zbirka |
Slovenski pravljičarji |
Ključne besede | Slovenske ljudske pravljice |
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Založba ZRC, ZRC SAZU |
Zbirka |
Slovenski pravljičarji |
Ključne besede | Slovenske ljudske pravljice |
Milko Matičetov, slovenski etnolog in etnograf, je umrl leta 2014. Z Anjo Štefan, leta 2022 je za svijoe delo prejela nagrado Prešernovega sklada, sta v prvi knjigi iz zbirke Slovenski pravljičarji predstavila pravljičarja Antona Dremelja – Resnika. Leta 2000 sta se Anja Štefan in Milko Matičetov odločila, da bo Anja Štefan transkribirala in uredila gradivo, ki ga je Milko Matičetov zapisal ali posnel po pripovedovanju Antona Dremelja – Resnika. Gre predvsem za pravljice. Kot je zapisala Anja Štefan, naj bi knjiga počastila oba, tistega, ki je pripovedoval (Resnika) in tistega, ki je zapisal in posnel (Matičetovega). Anton Dremelj – Resnik (1910-1960) je svoje življenje v celoti preživel v domačem kraju, Petrušnji vasi pri Šentvidu pri Stični. Vse življenje je bil kmet. Bil pa je tudi mojster govorjene besede. Veliko pripovedi sta poznali tudi njegovi teti Micka in Francka. Izjemen pripovedovalec pa je bil tudi Resnikov ded, od katerega je Resnik tudi prevzel glavnino svojega repertoarja. Očitno je, da je lahko pravljico povedal zelo na kratko ali pa je njeno pripovedovanje trajalo cel večer. Zelo zanimivo je brati različne variante iste pravljice, ki se lahko med seboj tudi zelo razlikujejo. Pomembno je, da v začetku spoznamo okolje iz katerega je izhaja in njega samega. Po zapisanih pravljicah pa sledijo več kot zanimive priloge: fonološki zapis Resnikovega govora, kronološki prikaz Resnikovih pripovedovanj, pripovedi Resnikovih tet France in Micke, dedov popis gospodarjev Resnikove kmetije ter poročilo Milka Matičetovega o terenski raziskavi Šentvid pri Stični 1950. Navdušijo pa tudi opombe, ki lepo pojasnijo ozadja pravljic. Same pravljice so razdeljene v več sklopov, na primer živalske pravljice, čudežne pravljice, realistične pravljice, pravljične formule, spominske povedke in tako dalje. Knjiga je poklon vsem pripovedovalcem, hkrati pa nas tudi spomni, da pravljice niso namenjene samo otrokom, ampak tudi odraslim. Vsaka pripoved, ki jo slišimo, ostane za vedno del nas, ker če je tista prava, se nas dotakne na toliko različnih načinov, da je nemogoče, da bi jo pozabili. Te že so take in neverjetno je, da so se ohranile in bodo lahko na ta način tudi del naših življenj. Čeprav nismo imeli sreče, da bi jim lahko prisluhnili v živo. Komaj čakamo na nadaljevanke zbirke Slovenski pravljičarji.
Objavljeno: 09.12.2022 12:29:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:07
“Ko se prpelejo damú, je blu tak vesele, da skorej večji bət na more – bogastvu in sreča, kir tega si skorej vsak želi. Nadel so se na vozove in odpelali v ravninski grad. Tam je postav ta mlajši fant ravninski grajščak, brata dva pa pr njemù, kr je bla uojscet tam an kedən skəp v ravninskem gradi. Kir je ta fant rejšu dekleta in k je je vzev za žena po toku čudnih pótih, so an kedən držal uojscet. In vsaki, kdur je pršu h gradu, je dobiv pit in jejst, kukur je tu. Jəst səm bu pa bəl pr ta zadnjih, səm dobiv pa le še z rešeta pit pa z lopato po rit, pa mam še zdej grabən na rit. (str. 168)