Knjiga zeli za dušo in telo
Žanr | družboslovna razprava |
Narodnost | madžarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Totaliteta |
Prevod |
Timea Kočiš |
Ključne besede | Filozofija življenja, Fragmenti, Modrost |
Žanr | družboslovna razprava |
Narodnost | madžarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Totaliteta |
Prevod |
Timea Kočiš |
Ključne besede | Filozofija življenja, Fragmenti, Modrost |
Kako živeti? Kako uživati? Kako (si dovoliti) biti? Kako sobivati? Kako se ljubiti, se dolgočasiti, ostati zdrav, se sprijazniti z življenjem in se pripraviti na smrt? Kako torej − živeti? O vsem tem in marsi-marsičem vmes svoja razmišljanja z bralci deli madžarski pisatelj in novinar Márai, rojen 1900 v plemiški družini, nasprotnik nacizma pa tudi komunizma, zaradi česar je leta 1948 za vselej zapustil svojo domovino, v kateri so bila njegova dela vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja celo prepovedana. Kljub vsemu je kot osnovo svojega ustvarjanja zavestno ohranjal svoj materni jezik in na ta način pomirjal svojo potrebo po pripadnosti narodnim koreninam. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane in pričujočo zbirko, ki je nič drugega kot intimni izraz čuteče in razmišljujoče osebnosti, z zapisi, ki jih podaja kot trditve, pa avtor ne želi niti učiti niti pridigati − temu se skromno odpoveduje, saj ve, da ne ve vsega, in da tisto, kar ve, morda ni tako, kot on to ve, a morda tudi je. Ti tihi dialogi so predvsem njegov globoko iskren notranji pogovor s svetom in življenjem nasploh ter s samim seboj in ga razkrivajo kot visoko spoštljivega človeka, (vsaj na videz) pomirjenega v svoji bivanjski razsežnosti, tako navznoter kot navzven. Svojo pot je prehodil tudi ob iskanju navdiha in (po)moči prebiranja vzornikov kot so Seneka, Epiktet, Avrelij in Montaigne. Ti so ga opogumljali in utrjevali v stoični drži, žal pa je svoj boj z življenjem kljub vsemu izbojeval tragično. Ne oziraje se na to, so ti razmišljujoči zapisi eni tistih, ki jih je vredno večkrat odpirati in ob njih premišljevati tudi samega sebe.
Objavljeno: 30.04.2020 20:34:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:25
Brati je treba vztrajno. Včasih je treba brati z večjo vztrajnostjo, kot je bilo napisano delo, ki ga bereš. Beri vdano, strastno, pozorno in neizprosno. Pisatelj lahko blebeta; ampak ti beri jedrnato. Vsako v+besedo, eno za drugo, naprej in nazaj, prisluškujoč knjigi sledi stopinjam, ki te vodijo v goščave, bodi pozoren na skrivne znake, ki jih je pisatelj morda spregledal, medtem ko je napredoval v neskončnosti svojega dela. Nikoli ne beri zaničevalno, mimogrede, kot nekdo, ki so ga povabili na božansko pojedino in le s konicami vilic brska po hrani. Beri elegantno, velikodušno. Beri tako, kot če bi na smrt obsojen v ječi bral zadnjo knjigo, ki ti jo je dal ječar. Beri na življenje in smrt, ker je to največji človeški dar. Pomisli, da bere le človek. (str. 42)