| Žanr | esej |
| Narodnost | angleška literatura, madžarska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | UMco |
| Prevod |
Sandi Kodrič |
| Ključne besede | Branje, Kultura, Pismenost, Zgodovina |
Je branje koristno ali škodljivo za zdravje posameznika? V kakšnem smislu je družbeno zaželjeno in kakšni so argumenti proti? Kaj naj bi pomenila duhovna dimenzija branja? Je branje pomemben kulturni ideal ali zgolj praktična veščina? Lahko o branju govorimo tudi kot o donosni veščini v gospodarskem smislu? Se branje pomembno veže na dimenzijo spomina ali nas v tem smislu pušča prikrajšane? Kako pomembna je estetska plat branja? Kdaj v zgodovini se prvič pojavi javno branje? Na kakšen način se branje navezuje na avtoriteto? Kaj je skupnega različnim vrstam branja? Kaj pomeni odgovorno branje? Kdaj v zgodovini se pojavi individualni bralec? Kakšni so učinki branja na politično in kulturno življenje? Kdaj začno ločevati med elitno in popularno literaturo? To so osrednja izhodišča in pogledi, na osnovi katerih Frank Furedi, po rodu Madžar, sicer pa profesor sociologije v Canterburyju, pred bralcem razgrinja zgodovino, ki se v svojih zagovorih za ali proti branju že od samih začetkov srečuje s paradoksi. V svojem pregledu prikaže različne tipe bralcev in branja samega ter na konkretnih primerih v različnih obdobjih od Sokrata do današnjih dni pojasnjuje kulturne, ekonomske in politične posledice branja. In ob tem ugotovi, da »kriza branja«, o kateri se danes še posebej glasno in na široko razpravlja, ni sodoben problem – Kriza, ki jo vežemo na proces in načine branja, je z branjem povezana že od samih njegovih začetkov, le da je v vsakem času oblikovana oz. predstavljena drugače. Splošno zanimiv in tekoče berljiv pregled.
Objavljeno: 21.04.2020 16:43:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:24
Razkazovanje branja in razkazovanje zbiranja knjig sta izražala težnjo bralca oziroma zbiratelja, da navzven pokaže svoje dosežke in visoko cenjeni kulturni status. S tem naj bi se torej lik bralca in lik zbiratelja knjig ločevala od drugih članov družbe. Predstavljanje samega sebe skozi knjigo se je uveljavilo kot primeren medij, s katerim so se posamezniki povzdigovali in si krepili osebni kulturni kapital. Ena od študij navaja, da so se »trgovci in drugi pripadniki srednjega sloja morali zavedati, da je posedovanje knjig učinkovit način za izražanje uglajenosti, ki se jo je ponavadi priznalo le višjim, plemiškim slojem. Tako so pridobivali status, ki jim ga ‘zgolj bogastvo’ ni moglo zagotoviti.«
Večina zgodovinskih pregledov umešča nastanek zgodbe o ljubezni do branja v Evropi v 18. stoletje. Po analizah se je to zgodilo šele po iznajdbi tiska in razmahu pismenosti. Ni dvoma, da je ljubezen do branja v 18. stoletju dobila kulturno veljavo zlasti med evropskim plemstvom in da je postala ideal, ki je razburkal ljudsko domišljijo. Vendar pa se je idealiziranje knjige porajalo že prej, v vseh prejšnjih stoletjih premišljevanj o pomenu branja.
Kot smo videli, je vse od pozne antike branje veljalo za posvečeno ali na pol posvečeno dejavnost, ki lahko vodi v razodetje višje resnice in k spoznavanju samega sebe. Po 13. stoletju je branje postajalo cenjena kulturna dejavnost in predmet identifikacije, naklonjenosti in včasih ljubezni. Ko se je na odru pojavil lik individualnega bralca, je branje že vsebovalo nezanemarljiv kulturni kapital in je lahko bralcem podeljevalo visoko vrednosten status.
Vsekakor pa moramo ljubezen do branja zgodovinsko postaviti v pravi kontekst. Do 18. stoletja in morda celo do poznega 19. stoletja je bila ljubezen do branja neločljiv del kulturne matrice, ki je bila lastna le relativno majhni manjšini zahodne družbe. V času, ko je bila večina ljudi nepismenih, je bila ljubezen do branja le oddaljen ideal v emocionalnem življenju ozke skupine aristokratov, izobražencev in uspešnih trgovcev; ideal, ki je od renesanse dalje nenehno pridobival kulturni ugled. Res je, da je branje za večino pismenih ljudi imelo pretežno praktično funkcijo, vendar pa je ideal branja, ki bogato nagrajuje z duhovnimi in razsvetljujočimi izkušnjami, ves čas ostajal močno prisoten v javnem življenju. (str. 70-71)
in nato