| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka |
Ginko |
| Prevod |
Helena Golja |
| Ključne besede | Dekleta, Delovno okolje, Preživljanje |
Kratek roman o tem, kako je, ko se pri sedemnajstih odločiš, da ne boš šel na maturo in da se boš preživljal sam. Glavna junakinja hodi od vrat do vrat in sprašuje po delu zanjo. Ne doseže norme 1500 ladjic med zlaganjem lepljivih dateljnov. Tipkanje, čeprav je hodila v šolo za poslovnega sekretarja, tudi ne gre. Ko opravlja delo kot natakarica, jo šefinja ogoljufa in ji vzame del napitnine. Cele dneve v sobi brez oken razporejati filme za razvijanje tudi ni višek užitka. Ampak hej, živi v Parizu. Glavna junakinja se na koncu vpraša, koliko jo stane, da se preživlja. Dejansko res. Koliko nas to stane?
Objavljeno: 20.04.2020 09:08:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:22
Ob koncu dneva me prosi, naj ji prinesem fotokopijo spričevala, direktor ga potrebuje za mojo pogodbo. Rečem prav, prav … Vem, da se jutri ne bom vrnila. Ni mature, ni spričevala, ni želje, da bi se ponovno srečala z računovodskim strojem. Naslednji dan prosim prijatelja, naj pokliče in sporoči, da sem zbolela. Da iz zdravstvenih razlogov ne morem sprejeti tega dela. Lagati. Hliniti bolezen je lažje kot priznati, da sem nesposobna. Nesposobna razumeti, kako deluje računovodski pisalni stroj, nesposobna pravilno vstaviti indigo papir, nesposobna biti tajnica. Namesto mene pokliče nekdo drug in spet se umaknem.
(str. 31-32)
in nato