Oom Schalk Lourens pripoveduje

Žanrkratka zgodba
Narodnostafriška literatura
Kraj in leto izidaNovo mesto, 2011
Založba
Zbirka Literarna zbirka Goga
Prevod Majda Lukan
Ključne besede Afrika, Priseljenci, Zgodovina
Število strani

245

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ni zgodba tista, ki šteje, pač pa način, kako zgodbo poveš.

Oom Schalk Lourens je Afrikaner, potomec neangleških priseljencev v zapleteni in burni južnoafriški deželi, ki so jo od 17. stol. dalje naseljevali sprva Nizozemci kmalu za njimi pa tudi Angleži, in je večinski pripovedovalec povesti, v katerih prikazuje življenje kompleksne družbe pritepenih belcev, polne notranjih nasprotij, medsebojnih zdrah in globoko zasidranih medsebojnih zamer, oblikovane v značilno vzvišeni drži, polni predsodkov in izrazito ozkih oz. zamejenih razmišljanj v odnosu do avtohtonega prebivalstva – kaffirjev, s katerimi so se morali, da bi si pridobili zemljo za pašo in obdelovanje, stalno pogajati oz. se z njimi boriti. Napetosti, ki jih je bilo življenje tamkajšnjih kmetov oz t. i. Boerov polno, pa niso izhajale zgolj iz spopadov z lokalnim prebivalstvom, Nizozemci so bili v stalnih bojih za prevlado na ozemlju tudi z Angleži. V svojem občutku večvrednosti in strahu pred asimilacijo so se posledično zatekali v močan nacionalizem in verski fanatizem. Boeri, priseljeni nizozemski kmetje, so bili tudi izrazito trdoživi in so živeli v skladu z visokimi (a okornimi) moralnimi načeli, ki so veljala seveda le v krogu belih ljudi, Afričane so namreč prezirali in imeli zanje povsem drugačna merila. Povrhu vsega pa so bili to še povsem neizobraženi ljudje in skrajno nezaupljivi do vsega novega, boleče konzervativni, svojeglavo topoumni in prepirljivi tako v osebnih kot političnih zadevah. Tragične usode malih ljudi v Bosmanovih povestih so tako žrtve predvsem zgrešenih prepričanj in rasnih predsodkov. Poln predsodkov, nepredvidljiv, nastopaški in ironičen je bil tudi avtor sam. Njegovo življenje je bilo pospremljeno z raznimi škandali, obsojen je bil celo na smrt, a se je temu uspel izogniti. Čeprav je trdil, da ga politika ne zanima, so te povesti tudi povsem resno angažirane. Njegovo pisanje je posmehljivo, provokativno in ironično zajedljivo, vse skupaj pa prepredeno s trpkim črnim humorjem, ki za površjem skriva predvsem grenko resnico. Značilnost povesti je v pripovedovanju v prvi osebi ter posnemanje pogovornega jezika, kar dinamiko zapisanega še dodatno izostri. Zgodovinsko ozadje, črn humor in čudovito zapisane zgodbe so pospremljene tudi z odlično spremno besedo prevajalke Majde Lukan, ki nam pomaga – tudi zaradi razlage v povestih uporabljenega žargona – zgodbe lažje in bolje razumeti.

Naenkrat smo od daleč zagledali Mtose, ki so se pojavili iz busha in korakali naravnost proti odprtemu prostoru. Niso se skušali skriti. Začudeni smo opazovali, kako so nam prihajali naproti v eni sami koloni. Čeprav so bili še daleč, smo opazili, da niso oboroženi. Namesto assegaijev in ščitov v rokah so na glavah nosili tovore. Počasi smo dojeli, da so tisti, ki nosijo tovore, najbrž ženske. / Zaradi tega smo vzeli puške v roke, stali in čakali. Ker so poslali ženske, smo bili pripravljeni na vse možne zahrbtnosti. / Ko se je kolona približevala, smo videli, da je na čelu stari domorodec, Ndambe, ki smo ga dobro poznali. Že leta je bil glavni svetovalec poglavarja plemena Mtos, Sijefuja. Ndambe je dvignil roko. Kolona žensk se je ustavila in Ndambe je spregovoril. Izjavil je, da smo mi, beli ljudje, kralji kraljev in sloni slonov. Rekel je tudi, da smo kače ringhals, ki so bolj strupene in grozne od vseh kač ringhals v deželi. / Seveda smo vedeli, da nam Ndambe deli komplimente po primitivni šegi Mtos. In zato smo se počutili zelo počaščene. Še vedno se spominjam, kako me je Jurie Bekker sunil v rebra in vpraša: Si to slišal? / Ko pa je Ndambe rekel, da smo bolj umazani kot pljunek zelene krastače, je nekaj burgherjev začelo mencati. Zazdelo se nam je, da so te plemenske vljudnosti šle le malo predaleč. (str. 83-84)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Oom Schalk Lourens pripoveduje.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 36
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2