| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2012 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Cerkev in država, Duhovniki, Komunizem, Politični zaporniki, Preganjanje, Slovenija, Spomini, Zgodovina xx. stoletja |
Franc Sodja se je rodil v kmečki družini, leta 1914 v Bohinjski Bistrici. Tam je končal štiri leta osnovne šole, potem pa šel v meščansko šolo na Jesenice. Čez dve leti se je vpisal v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Leta 1935 je maturiral in vstopil v ljubljansko bogoslovje. Želel je postati misijonar, zato je prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Leta 1947 so ga komunistični oblastniki zaprli. Izvedeli so, da je leta 1945 v hiši lazaristov na Taboru skrival bogoslovca, ki se je rešil iz kočevske ječe in pobegnil čez mejo. Bil je sedem mesecev v samici, najprej na Miklošičevi v Ljubljani, nato v Mariboru. Tam je zelo trpel zaradi zasliševanj, lakote, hudega mučenja, potuhnjenosti, sarkazma in cinizma paznikov. Po sedmih mesecih so ga zaradi »zločina proti narodu in državi« obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Iz zapora je prišel leta 1952. Potem je zbežal preko meje. Osem let je živel v Kanadi, potem je odšel v Buenos Aires, kjer se je zavzel za slovenske rojake. Vodil je Misijonski zavod, pisal, sodeloval pri Slovenski kulturni akciji, spominjajo se ga tudi kot odličnega vzgojitelja. Leta 1982 se je vrnil v Kanado. Umrl je v Torontu leta 2007. Knjiga Pred vrati pekla je prvič izšla leta 1961 v Buenos Airesu pod psevdonimom Branko Bohinc, nato pa leta 1992 v Ljubljani. V njej je podrobno zapisal spomine na leta v zaporu, kjer je bilo zaprtih tudi veliko drugih duhovnikov. Lahko samo občudujemo, kako so kljub mučenju in težkim razmeram ostali ljudje, pokončni in solidarni. Na začetku knjige je avtor zapisal: S svojim pripovedovanjem nočem razpihovati sovraštva, pač pa želim, naj bi vsi spoznali, da more samo ljubezen rešiti svet.
500 izv.
Objavljeno: 21.11.2022 08:01:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:06
Nekega dne se odpro vrata in vstopi pet oficirjev. V elegantnih oblekah z vsemi mogočimi nadevki na vojaških uniformah. Obriti, umiti, nadišavljeni so s sladkimi obrazi stali pred menoj.
“Kako se pišete?”
Komaj sem izdavil: “Branko Bohinc.”
“Zakaj ste zaprti?”
“Ne vem. Menda zaradi pobeglega bogoslovca.”
“Slecite se!”
Začuden sem gledal v čudovito nežne obraze.
“Slecite se!”
Začel sem metati s sebe kos za kosom. Še in še, do golega. Ne vem, kdo je zadržal strahotna občutja, da nisem planil v krčevit jok. Pasli so se na moji umazaniji. Sam sebi sem se gnusil: perilo je bilo tako črno, da ga ne nosi še tako zanemarjen cigan. Telo pokrito s prahom, ki se je noč za nočjo lepil na potno kožo. Niso mi dali koščka toaletnega papirja in sem bil že dalj časa ves v hrastah. Kjerkoli sem se zadel ob trd predmet, so nastali gnojni tvori. Zadah po nezaslišani umazaniji me je samega poniževal, da ne govorim o vseh drugih nevšečnostih.
Spogledovali so se, merili s pogledi izsušeno umazanijo od nog do glave. Trije so se kmalu umaknili, dva pa sta še stala, molčala in se nasmihala. Ko sta brez besed tudi ta dva stopila na hodnik, so se vrata zaprla. Stal sem kakor pijan od groze, ponižan, razžaljen. In vendar sem še imel moč, da sem jih vse blagoslovil, kakor sem blagoslovil slehernega paznika, ki je prišel v celico.
Tisti dan šele sem občutil svojo samoto in zapuščenost. Ali sploh kdo ve, kaj se godi z menoj? Kje so moji ljudje, da nič ne store zame? Kje je Bog pravice? Kje so vsi ideali? Kaj je življenje?
Z gnusom sem se ozrl sam nase. Kot da so mi razcefrali vso lepoto, ki so jo stkale v meni duhovne vaje in dnevi tihe sreče. Niso mi razgalili samo telesa, do poslednjih vlaken so mi razgalili dušo in je bila pred menoj tako bedna, da me je bilo strah pogleda.
Začele so se noči, ko sem v polsnu blodil po svoji duševni revščini in se tolikrat prebudil ob svojem glasu, ko sem izpovedoval svojo krivdo. Noč za nočjo, uro za uro težje je postajalo breme. Vsi dnevi življenja so pritiskali name in me navdajali z grozo, da mi je včasih zastajal dih.
In tedaj je obmolknil tudi Bog.
(str. 34-36)
in nato