| Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski), psihološki roman |
| Narodnost | japonska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2019 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Babilon |
| Prevod |
Iztok Ilc |
| Ključne besede | Družine, Japonci, Odnosi, Starost, Umiranje, Ženske |
Priznana japonska pisateljica v romanu, ki ga je izpisala tudi na osnovi nekaterih svojih življenjskih izkušenj, predeluje teme, ki so v splošnem javnem govoru (predvsem na Japonskem, ki opazovana od zunaj sledi vsem muham modernizma, a je v podtonih še vedno obremenjena s tradicijo) bolj kot ne tabu − splošni položaj žensk in počutje žensk v srednjih letih, obremenjujoča skrb za ostarele starše, neetičnost krutega podaljševanja življenja starostnikov, soočanje z zapravljenim življenjem, partnerska zavrženost, gmotna odvisnost od partnerjev in odnosi z njimi, obremenjujoča družbena in družinska zgodovina ter breme tradicije. Osrednja pripovedovalka je Mitsuki, ženska srednjih let, ki se v svojih petdesetih globoko žalostna znajde na pomembni življenjski prelomnici, sooča se ne le s svojim propadlim zakonom, fizično in čustveno je dodobra izžeta že zaradi večletnih skrbi za svoja ostarela in bolna starša. Najprej je skrbela za umirajočega očeta, docela pa jo je, že povsem izčrpano, dotolkla skrb za arogantno, razvajeno, sebično, zahtevno, preračunljivo, namrgodeno, nadležno, manipulativno in trmasto mamo, do katere je gojila nikoli zaceljeno zamero, ker je v egoistični želji zaradi ljubimca zapustila očeta ter ga na starost bolnega in nemočnega oropala človeškega dostojanstva in ji naprtila skrb, ki bi jo pravzaprav morala prevzeti ona sama. Četudi je imela sestro, Natsuki, ji ta pri tem ni bila v pomoč, vešče se je izogibala svojim odgovornostim in jih prelagala na sestro, osrednjo junakinjo romana, s tem pa nadaljevala in še poglabljala njuni neenakopravni hčerinski položaj, s katerim ju je mati s svojo nepravično vzgojo – vsako na svoj način – zaznamovala že v mladosti. Vešče in nadrobno je popisana celotna njihova stoletna družinska zgodovina, polna zamer, družbenega sramovanja, zavisti in prevar, v katerih glavno vlogo odigrajo s svojim statusom nikoli docela sprijaznjene ženske, katerih hčerinsko-materinski odnosi so pretežno hladni in v marsičem zamerljivi, v veliki meri pa v podtalju povzročeni tudi z literarno prenesenim zahodnim (evropskim) pojmovanjem ljubezni, ki je japonske ženske močno zamajal v pretežno naivnih idealistično osnovanih hrepenenjih. Natančen, tiho sporočilen o tem, kako se spraviti s svojimi starši in svojim lastnim življenjem, ter tekoče lepo berljiv roman.
Objavljeno: 16.04.2020 14:35:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:14
Ko je Mitsuki zvečer slišala veseli opis njenega dneva, je takoj pomislila, da spet meče denar skozi okno, a se je vseeno veselila, da si je mama privoščila kakšno majhno veselje. / A po drugi strani je bilo na mami, ki jo je nenehno podžigala želja − na odpovedovanje ni pristala, kot sokol na miš je prežala na vsako najmanjšo priložnost za dokazovanje, da je še vedno živa −, nekaj strašljivega. Starost je kruta, naj si še tako želimo, da naš duh leta v visokih sferah, da nam kri kipeče kroži po žilah, kelih z vodo življenja je z vsakim letom plitvejši. Mama, ki je od življenja pričakovala nenehnih dražljajev, je nazadnje privzela videz mrtveca, ki je padel v pekel večno lačnih in žejnih. Podobna je bila nekomu, ki ni bil več zmožen spolnega užitka in je v iskanju še poslednje naslade zadovoljitev iskal še toliko siloviteje. Ko je Mitsuki uzrla to mamino plat, ji je zastala kri v žilah.
Mitsuki je zaradi očeta grizla slaba vest, ne da bi natanko vedela, kako in zakaj, in tako si je mamine smrti želela, obenem pa jo je nekaj gnalo, da bi mami pregnala tegobe starosti. Vsakič, kadar je kam šla, je spontano iskala drobnih stvari, s katerimi bi jo razvedrila. V časopisih je iskala naslove knjig, ki bi jo vsaj malo razveselile. A hkrati s tem, ko je zadovoljevanje maminih želja postajalo vse težje, se je tudi misel na mamino smrt okrepila, vendar na ločenem mestu od zamere do preteklosti. Kajti njene smrti si je želela predvsem zato, da bi jo osvobodila njenih frustracij, ki so postajale le še hujše, in da bi osvobodila samo sebe.
Kaj pa − Mitsuki se je zagledala v strop in z vsem telesom začutila gorsko nevihto −, kaj pa, če mama ne bi bila takšna, kakršna je bila?
Srečna je lahko tista hči, ki premore toliko moči, da si ne želi mamine smrti, ko ta na stara leta postane breme. Gotovo mora biti kar veliko hčera, ki jih vsaj za trenutek obide želja po mamini smrti, četudi je bila ta še tako dobra. In starejša ko je mama, pogosteje doživlja hči takšne trenutke. Poleg tega ženske na Japonskem z vsakim letom, kot nekakšna pošastna bitja, živijo dlje. Nič čudnega, da je bilo vedno več žensk, ki so želele, da jim umre mama, in ne − kot doslej − tašča, za katero so bile dolžne skrbeti. Mitsuki si je predstavljala sodobne japonske ženske, v mestih in na podeželju, ki si s pomračenimi, izčrpanimi obrazi na tihem želijo mamine smrti. Še več, te hčere ne hrepenijo samo po osvoboditvi od svoji mam, temveč se želijo osvoboditi tudi bolečine, ko od blizu opazujejo starost − od duševne bolečine, da jim je pod nos porinjena podoba, ki kaže, kaj čaka njih same.
Starost, ki nam je v mladih letih znana le kot abstrakcija, ni samo napad na umske in telesne zmožnosti, temveč zelo vidno napade tudi vse čute: vonj, vid, sluh, okus, dotik. Je to res vse, kar nas čaka na koncu življenja? (str. 444-445)
in nato