Rojstvo Venere : ljubezen in smrt v Firencah
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2005 |
Založba | Učila International |
Ključne besede | Feminizem, Slikanje, Ženske |
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2005 |
Založba | Učila International |
Ključne besede | Feminizem, Slikanje, Ženske |
Roman, kot pove že sam naslov, nas popelje v renesančne Firence v 15. stoletje. To obdobje pogosto povezujemo z razcvetom umetnosti – in prav ta usodno zaznamuje življenje junakinje Alessandre Cecchi. Je najmlajša hči bogatega tekstilnega trgovca, povprečnega izgleda, vendar neizmerno bistra in razgledana. Ko v družinski kapeli spozna slikarja in preko njega slikarsko umetnost, si želi samo še slikati. Vendar je za žensko tistega časa to nezaslišano, njena usoda je poroka, ki je hkrati tudi dobra kupčija.
Roman je izredno zanimiv tudi zaradi širšega družbenega dogajanja, saj v tistem času, po smrti Lorenza de Medicija, v mestu (straho)vlada dominikanski reformator Girlamo Savonarola s svojimi purističnimi nazori in militantnim nadzorom javnega življenja.
Alessandra se zaljubi v slikarja, vendar to nesojeno ljubezen prepreči njen zlovoljni brat Tomaso in jo priporoči v zakon s premožnim Cristoforom.
Knjiga je napisana kot Alessandrini spomini in jo spremlja vse do njene smrti. Kljub temu da ne gre za zahtevno branje, je izjemno zanimiva z vidika burnih zgodovinskih okoliščin in še bolj z vidika močne, inteligentne in nadarjene ženske, ki ji družbene okoliščine niso najbolj naklonjene.
Objavljeno: 03.04.2020 16:20:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:10
“Rada bi slikala. Kot vi. /…/ je to tako strašno? Če bi bila fant in nadarjena, bi me dali v uk kakemu mojstru. Tako kot vas. potem bi tudi jaz vedela, kako z barvo razsvetliti te zidove. Namesto tega pa moram tičati v tej hiši, medtem ko moji starši zame iščejo moža. Sčasoma bodo kupili enega z dobrim imenom in šla bom v njegovo hišo, vodila njegovo gospodinjstvo, imela njegove otroke in se izgubila v njegovem življenju kot barvna nit v tapiseriji. Medtem pa bo mesto polno umetnikov, ki si bodo izmišljali, kako bi slavili Boga. In nikdar ne bom vedela, ali bi lahko tudi jaz počela enako. Čeprav ne premorem vaše nadarjenosti, slikar, pa imam vašo željo po ustvarjanju.” (str. 78)