| Žanr | kriminalni roman |
| Narodnost | norveška literatura |
| Kraj in leto izida | Radovljica, 2015 |
| Založba | Didakta |
| Prevod |
Darko Čuden |
| Ključne besede | Kriminalci, Serijski morilci, Umori |
Pentagram je peta v seriji detektivk o zapitem policijskem inšpektorju Harryju Holu, ki ga med poletnimi dopusti, ko je prazna tudi policijska postaja, iz preganjanja dolgčasa z alkoholom vrže primer umora mlade ženske, ki ga mora zaradi pomanjkanja policijske delovne sile reševati skupaj s sodelavcem Tomom Waalerjem. Z minevanjem tednov se trupla začnejo kopičiti, umore povezujeta odrezan prst in diamant v obliki pentagrama. V Oslu imajo opravka s serijskim morilcem, zato je brezskrbnega poletja konec. Harry Hole in Tom Waaler, ki se ukvarjata s serijskim morilcem si ne bi mogla biti bolj različna. Hole ima težave z alkoholom, je zanikrn in trmast, a zelo pošten. Waaler pa je ambiciozen, inteligenten in zelo nepošten. Da bi odkril serijskega morilca ter razkrinkal vse podlosti, ki jih počne Waaler, Harry Hole žrtvuje vse. Službo, družino in svoje duševno zdravje. Šteje to, da se je vse razpletlo tako, kot se mora. Kljub vsemu, pravica in vložen trud še vedno zmagujeta. Na kakšen način, pa izveste v knjigi. Izjemna kriminalka Jo Nesbøja, verjetno najboljšega pisca modernih kriminalk. Liki so psihološko izjemno izdelani, Harry Hole pa nikoli ne razočara.
Objavljeno: 15.04.2020 10:13:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:09
“Harry je stopil iz dvigala, se urno odmaknil in prihulil. Vrata za njim so se spet zaprla. Počakal je, dokler se dvigalo ni spet premaknilo. Zmenili so se, da ga bosta ustavila med kletjo in pritličjem, ker bosta tam na varnem. Zadrževal je dih in poslušal. Za zdaj nobenega sledu prikazni. Dvignil se je. Bleda svetloba je mezela skozi vratno okno na drugem koncu kleti. Za pregradami je prepoznal vrtno pohištvo, stare komode in konce smuči. Tipal je po steni. Našel vrata in jih odprl. Sladkobno je zavelo po odpadkih. Prišel je na pravo mesto. Stopal je po raztrganih vrečah za smeti, jajčnih lupinah in praznih tetrapakih za mleko, vmes pa brskal po vlažni in topli gnilobi. Pištola je ležala ob steni. Še vedno se je je držal kos lepilnega traku. Preveril je, ali je še vedno napolnjena, in odšel ven. Prihulil se je in se premikal proti vratom, od koder je prihajala svetloba. Gotovo vodijo v vežo. Šele, ko je prišel bliže, je zagledal temne obrise na steklu. Obraza. Avtomatično se je zgrbil, potem pa se je spomnil, da ga v temi ne more videti. Pištolo je držal z obema rokama in se počasi približal še dva koraka. Obraz je tako močno pritiskal na šipo, da so se videle vse poteze. Vzel ga je na muho. Bil je Tom. Izbuljene oče so strmele mimo njega in naprej v temo.” (str. 330-331)
in nato