Nevidni : pikareskni roman v pismih

Aleksandar Gatalica je eden najvidnejših srbskih pisateljev srednje generacije, ki ga odlikuje zavzeto in nadvse pronicljivo zapisovanje vznemirljivih zgodb, predvsem takšnih, ki se naslanjajo na zgodovinske podatke, ki jih prepričljivo prireja v literarno snov. Med tovrstne romane se uvršča tudi pisemsko oblikovan pričujoči roman, katerega osnovna tema je rojstvo moderne umetnosti, ki se časovno umešča v čas srede druge polovice devetnajstega stoletja, to je v čas po Jesenskem salonu – prvi razstavi impresionistov leta 1874. V zgodbi, ki jo razkriva, prikazuje delovanje izredno močne in razvejane skupine podpornikov nove umetnosti, imenovane moderna, ki jim umetnost – predvsem slikarstvo (pa tudi literatura in glasba) – dolguje svoj uspeh sprejetja in sidranja pri občinstvu in brez katerih bi bil obstanek ter posledično seveda tudi nadaljnji razvoj te umetnosti morda res vprašljiv. Nevedni bralec, ki v polje delovanja umetnosti in profiliranja umetnikov oz. ustvarjanje njihovega slovesa nima ravno vpogleda, se bo upravičeno nejeverno muzal glede zapisanega, a v tovrstnih prijemih je nekaj resničnega. Literatura temo seveda obdeluje literarno in s tem namišljeno, gola forma zajetih dejstev vplivanja na področju likovnih umetnosti in trženja slikarjev pa je vsekakor neizpodbitna, to lahko deležniki, ki delujejo na tem področju, z lahkoto poznavalsko potrdijo. Svetovni sloves običajno ni nekaj, kar se zgodi zgolj po goli sreči. Umetnost je burna, prav tako vsa njena zgodovina. A človeku in človeštvu nasploh nadvse potrebna. Bralec bo z branjem romana deležen tudi marsikaterega zgodovinskega podatka tako s področja umetnosti na splošno kot tudi intimnih nians posameznih umetnikov, o katerih je govora, poglobljeno predvsem Chagalla, knjiga pa dobro služi tudi kot splošno-izobraževalni vpogled v razmišljanje o umetnosti in kot poziv k razmisleku o dojemanju pomena umetnosti in odnosa do le-te v življenju posameznika. Zagotovo pa bo kakšnega bralca, da bi si razširil svoje (morebitno) pomanjkanje svetovljanskega znanja s področja umetnosti, vzdramila tudi v nadaljnjih raziskovalnih vpogledih v svet posameznih umetnikov in njihovih stvaritev. Upam. In na koncu romana – presenetljiv avtorski zaključek.