Mamina roka

Poleti leta 1979 imaš petnajst let in vznemirjen čakaš, da boš šel na gimnazijo. A se zgodi zaplet: tvoj kraj strese močan potres. Zato se iz kraja ob morju, Perasta, z mamo preselita v njen in tvoj rojstni kraj, v Vrbas v Vojvodini. Septembra začneš šolsko leto v Vrbasu, gospa prof. mama pa se vrne v Perast, kjer poleg službe nadzoruje obnovo vajinega stanovanja. Kako se imaš v Vrbasu? Živiš v hiši s sorodniki, tvoja teta Bojana mami redno poroča o tebi, enkrat tedensko moraš mami napisati pismo. V katerem pa ji seveda nič ne poveš o skrivnostih, ki te vznemirjajo. Zakaj sta v hiši klet in shramba vedno zaklenjeni? Zakaj je v kaminu napis v nemščini? Kdo sta lepi sestri, ki sta ti padli v oči v mestnem bazenu? Radovednost ti ne da miru in vse bolj brskaš po preteklosti hiše in se približuješ obema sestrama in čarom ženskega telesa. Mlajša sestra Herta je tudi tvoja sošolka, starejša Sonja pa je medicinska sestra v bolnišnici, kjer v rokah tvojega strica zdravnika pristaneš ob poslabšanju kronične bolezni pljuč. Bolj kot odvozlavaš skrivnost hiše in nemških sester, bolj se stvari zapletajo: zgodovina kraja ima svoje utišane travme, sestri nosita v sebi žive rane in stigmatizacijo krajanov. Najstniška radovednost naenkrat prerase v pošast, ki se s srhljivimi lovkami preteklosti dotakne številnih družin in posameznikov, nekaterih tudi usodno. Ko se v drugo polletje šolskega leta vrneš v Perast, ni nič več tako kot prej.

Skozi to kratko pripoved brez veliko ovinkov avtor literarno obdela zelo občutljivo temo: usodo podonavskih Nemcev, ki jim je država Jugoslavija po drugi svetovni vojni zaplenila domove in imetje in vanje naselila »svoje ljudi«. Travmo avtor ubesedi skozi pogled z zgodovinskim spominom neobremenjenega najstnika, ki po potresu pade v »družinsko« hišo mamine družine. Hiša je ena od Nemcem iztrganih hiš, v zaklenjenih sobah so osebni predmeti prvotnih prebivalcev. Marojević ustvari mrežo literarnih oseb, ki omogoča, da osrednjo temo obravnava s pogledom obeh strani – novih in starih prebivalcev. Povezovalna nit obeh naj bi bila ljubezen osrednjega lika in Herte, a ta zelo realistično ostane neuresničljiva. Najgrša razkritja zgodovine nam avtor spretno prikaže kot nadčutne uvide v bolezenskih krizah glavnega protagonista, kar a priori ukine vsako razpravo avtorjevi zvestobi zgodovinski resničnosti dogodkov. V romanu se prepletajo razkritja osebnih spoznanj o lastni družini z razkrivanjem kolektivne zgodovine. Izbira na pol otroškega, včasih najstniško predrznega protagonista nas do občutljive zgodovinske teme pripelje skozi svežo, mestoma humorno pripoved, s široko pahljačo nič manj pomembnih večplastno prikazanih stranskih literarnih oseb (lik mame, sorodnikov, prijateljev …) in tem (odnos do očeta, enostarševske družine, družbeni položaj žensk, družinsko nasilje, alkoholizem, bolezni …).

Tudi zgradba romana je bralcu prijazna, pripoved je razdeljena na 20 krajših poglavij, nekatera od njih so – protagonistu primerno – naslovljena z imeni šolskih predmetov. Bogat kratek roman, vreden večkratnega branja.