| Žanr | esej |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
e-Ergo |
| Prevod |
Jerca Kos |
| Ključne besede | 2020, Epidemije, Italija, Koronavirus covid-19 |
Italijanski pisatelj in fizik Paolo Giordano, nam znan po romanih Samotnost praštevil, Človeško telo ter Črnina in srebro, razmišlja o bolezni. Sprašuje se, kakšne bodo posledice epidemije in kaj nas čaka. Ta zapis (v izvirniku Nel contagio) je začel pisati 29. februarja 2020, ko je epidemija v Italiji komaj začela kazati zobe.
Virus so poimenovali SARS-CoV-2, bolezen pa covid-19. Ne vemo še natanko, v kakšnih okoliščinah je izbruhnil virus. Odzivi so različni. Se je prenesel z živali na človeka ali je ušel iz epruvete?
Začetna navodila za omejitev širjenja virusa so bila, naj se ne zbiramo v skupine in ostanemo dovolj oddaljeni od tistih, ki kašljajo in kihajo. Zdaj so zaprte šole, univerze, knjižnice, gledališča, športna in nakupovalna središča… Razglasili so pandemijo. Mediji poročajo o naraslem številu obolelih, prepolnih oddelkih za intenzivno nego in vse večjem številu smrtnih žrtev. Oblasti nas pozivajo k previdnosti, potrpežljivosti in upoštevanju navodil, k omejevanju stikov z ljudmi …
Doživljanje osamljenosti in stiske v teh dneh le potrjuje, da potrebujemo druženje in človeško bližino.
Avtor pravi, da je »epidemija samo simptom, okužba pa posledica ekologije«. Razloge išče v objestnosti človeštva in njegovem/našem poseganju v naravo.
»Epidemija nas vabi k premisleku in karantena je priložnost, da se ga lotimo.«
Preberimo knjigo, premislimo in ostanimo doma. Potrpežljivo čakajmo in upajmo, da se tihi ubijalec umiri.
Objavljeno: 27.03.2020 22:47:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:01
Sinoči sem šel na večerjo k prijateljem. Ta bo zadnja, sem si rekel. Ko bomo presegli 2000 primerov okužb, bom šel v karanteno. Ob prihodu nisem nikogar poljubil, kar so mi malce zamerili. Pravzaprav so bili osupli. Zdi se, da me je ta epidemija pretirano obsedla. Spadam med redke hipohondre, vsak drugi večer prosim ženo, naj mi potipa čelo, vendar ne gre za to. Ne bojim se, da bi zbolel. Česa pa potem? Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart. Bojim se izničenja, pa tudi njegovega nasprotja: tega, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam.
Med večerjo so vsi ponavljali: »Čez en teden bo vse v redu.« »Jasno, še kakšen dan, pa bo spet vse po starem.« Prijateljica me je vprašala, zakaj molčim. V odgovor sem samo skomignil. Nisem hotel, da bi me imeli za paničarja ali, še huje, za prinašalca nesreče. (str. 17)
in nato