| Žanr | mladinska povest, poučna kratka proza |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje ; Ljubljana, 2019 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Klekljanje, Kulturna dediščina |
Avtorica je bogato kulturno dediščino širšega idrijskocerkljanskega in škofjeloškega območja vpletla v prisrčno pripoved o vnukinji Lučki, ki preživlja počitnice pri babi Ani in dediju. Babici pomaga pri kuhi značilnih jedi, spoznava vaške običaje in odkriva lepote klekljanja. »Špice« so bile zelo pomembne, saj so marsikateri družini pomagale preživeti in so prinesle kakšen denar v hišo. Zato so klekljali vsi: žene, pozimi tudi možje in otroci. Z zaslužkom so si dekleta privoščila kakšen kos novega oblačila, otroci šolske potrebščine, ali pa kot dedek, sladke žemljice iz pekarne v mestu.
Avtorica je knjigo dopolnila s pravim malim klekljarskim leksikonom in zgodovino klekljane čipke ter razvojem čipkarstva na Slovenskem.
Objavljeno: 24.03.2020 10:26:43
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:56
»Lučka je z roba pobirala samo velike glavične bucike, ki jih je babi prej nekoliko privzdignila, vse drugo pa je dokončala babi. Tako je bilo pri klekljanju že od nekdaj, otroci so vedno sodelovali, še preden so se sami naučili klekljati.« (str.53)
»Tudi to, koliko je dedek zaslužil. »Na dan dva dinarja,« ji je pojasnjeval, »žemljica pa je tedaj stala 50 par…Moška srajca 18 dinarjev«, ji je še povedal za primerjavo. …Ker pa je klekljal celo zimo, si je lahko ob koncu sezone kupil srajco in hlače, nekoč celo pravo moško obleko, se pravi hlače in suknjič skupaj.« (str. 41)
in nato