Müsli in rüsbe : best of bljog
Žanr | humoristična kratka proza, strip |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | LUD Literatura |
Ključne besede | Humor, Spletno pisanje, Stripi, Vsakdanje življenje |
Žanr | humoristična kratka proza, strip |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | LUD Literatura |
Ključne besede | Humor, Spletno pisanje, Stripi, Vsakdanje življenje |
Izar Lunaček je človek širokega profila. Sam se sicer najprej in najraje (poklicno) opredeljuje za striparja in ilustratorja, sicer pa je po izobrazbi tudi akademski slikar, komparativist, doktor filozofije in morda še kaj … Njegovi stripi oz. ilustracije, ki jih spremljajo zabavni, a inteligentni, pronicljivi, v svojem bistvu življenjski zapisi, so nadvse duhovito in priljubljeno čtivo ter obenem tudi “vizualna” poslastica. Izar se s svojimi deli, kot se za kreativca spodobi, pojavlja v različnih medijih; med drugim je tudi bloger.
In Müsli in rüsbe: best of bljog, je, kot že sam naslov pove, jagodni zbir/izbor njegovih spletnih zapisov, ki so na spletni strani časopisa Delo izhajali med letoma 2014 in 2018. V njih na simpatično humoren, šaljivo navihan, a tehtno umesten in prepričljiv način razglablja in razmišlja predvsem o radostih in tegobah vzgoje, o “poslanstvu”, namenu, smislu ustvarjanja – risanja, pa o prijateljstvu in sploh prijateljih, svojih popotniških utrinkih ter seveda ljubezni. Izvrstno, zabavno, kratkočasno, sproščujoče branje in gledanje, ki pa ga seveda resno beremo tudi “med vrsticami”, v – recimo temu – nenapisanih opombah po črto.
Najbolje, kratko in jedrnato, svoje misli in risbe
ta navihani mož strne v uvodnem nagovoru kupcem tiskanih knjig: “Špas je, so solze in je jeza in smeh.”
To je to.
Objavljeno: 25.03.2020 21:38:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:55
Prekarnost kot prisilni piknik
V zadnjih letih sem nehote spremenil status. Enako kot prej vstajam opoldne, delam ponoči in živim od enega naročila do drugega; brez garanta stalnega prihodka, a tudi brez šefa in budilke. Le da se zdaj ljudem na lepem smilim kot del žrtvene črede, ki jo je kriza oropala za redno zaposlitev. Nič več nisem svobodni umetnik, pač pa le še en samozaposleni prekarec. In to, kolegi, je hudič. Na lepem je naš sivi status, prej toleriran kot manevrski prostor vaškega čudaka, pod hudim drobnogledom, saj vsi novi klošarji na nas vlečejo nehoteno pozornost.
(str. 38-39)