| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | indijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Salve |
| Ključne besede | Duhovniki, Indijski duhovniki, Isis, Islamski skrajneži, Jemen, Ljubezen, Molitev, Odpuščanje, Pričevanja, Salezijanci, Spomini, Teroristi, Terorizem, Ugrabitve, Zapori |
Tom Uzhunnalil je indijski katoliški duhovnik, salezijanec in član reda sester misijonark ljubezni, ki jih je ustanovila mati Tereza. V knjigi opisuje tudi svoje otroštvo in odločitev za duhovniški poklic. Rojen je bil v Kerali, od leta 2010 je delal v Jemnu kot kaplan. Za nekaj časa se je vrnil v Indijo in leta 2015 prišel nazaj v Jemen, čeprav je bilo Indijcem to prepovedano. Večkrat je kot škofov predstavnik potoval tudi v Abu Dhabi. Marca leta 2016 je skupina oboroženih teroristov napadla hišo v jemenskem pristaniškem mestu Aden, kjer so misijonarke m. Tereze oskrbovale kakih 80 bolnih ljudi. Napadalci so ubili 16 ljudi, med njimi štiri redovnice. Toma Uzhunnalila pa so ugrabili in odpeljali v ujetništvo. Decembra 2016 je na YouTube poslal 5 minutni video s prošnjo, naj ga osvobodijo. Obrnil se je na papeža in indijsko vlado. Osvobojen je bil 12. septembra 2017. Za pomoč se je zahvalil omanskemu sultanu Quaboos bin Said al Saidu, ki se je zavzel zanj in posredoval pri pogajanjih. Po izpustitvi se je vrnil Indijo in se srečal s prvim ministrom Narendra Modijem. Povedal je, da so mu teroristi dajali hrano in ga niso mučili. Vseh osemnajst mesecev je preživel v samici. Nikoli ga ni bilo strah, ker je ves čas preživel v molitvi, je povedal. Znana je njegova izjava, naj Bog blagoslovi vse ljudi, tudi njegove ugrabitelje, saj je v vseh nekaj božjega. Rekel je, da teroriste ustvarja družba – če bi ljudje lahko odpuščali drug drugemu, bi zavladal mir. Zanj svoboda ni v tem, da nekdo dela vse, kar hoče. Svoboda je delati pravo stvar ob pravem času in na pravem mestu. Samo svoboda ljubiti in odpuščati ter molitev nas lahko pripelje do pravega miru. »Ne vojne, ne puške, ne krogle, molitev je pravo orožje. Mahatma Gandhi, oče našega naroda, nam je prinesel svobodo, pa ne z orožjem, ampak z nenasilnim uporom in molitvijo.«
Prevod dela: Vivo per miracolo. , 800 izv., Predgovor / Marko Košnik: str. 5-7.
Objavljeno: 15.11.2022 12:08:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:04
“V vozilu sem slišal premikanje enega ali dveh odraslih ljudi in vsaj nekaj otrok, ki so na nekem kraju izstopili. Pot se je nadaljevala; bila je izčrpavajoča. Postanki so bili na dva dni. Ne znam pa določiti, kako dolgo je trajalo potovanje. Končno smo prispeli na cilj; po glasovih sodeč, nas je sprejelo pet ali šest moških, od katerih jih je bilo nekaj angleško govorečih.
Spet so me strpali v neko hišo. Čeprav z zavezanimi očmi sem se začel gibati po prostoru in raziskovati okrog sebe. S koraki sem premeril sobo: nekako štirikrat tri metre. Z olajšanjem sem ugotovil, da je imela okno. Zagotavljalo je dobro zračenje in dovolj svetlobe čez da. Pogled skozenj mi je pomagal določati uro dneva, letne čase, klimo… Zame je bil nov kavelj, s pomočjo katerega sem se priklepal na stvarstvo.
Ko so v sobo vstopili sončni žarki, sem šel k oknu, zaprl oči in se dal božati toploti, vse dokler ta ni pobožala tudi srca. Ponoči pa sem od tam občudoval zvezde, zaradi goste teme okoli mene bolj svetle, kot sem jih bil vajen.
Spominjal sem se večerov, ki smo jih z domačimi preživljali skupaj, zleknjeni na domačem dvorišču, preštevajoč zvezdne utrinke. Izza zaporniškega okna sem občudoval mesec, ki me je motril z vedno istim obrazom, polnim nežnosti. Sonce, mesec in zvezde, moji novi sogovorniki. A tudi ti molčeči. Kakorkoli, to je bil ‘pogovor’ med petimi sogovorniki, upoštevajoč, da je On bil vedno z mano. Na tem mestu sem ostal vse do osvoboditve.”
(str. 94)
in nato