Pod površjem dokaj kratke in linearne zgodbe, v kateri spremljamo mlad par, Zalo in Aleša, ki se po zaključenem študiju arhitekture postavljata na lastne noge, se bralcu razkriva mnogo več: hrepenenje mladega moškega. Gonilna sila romana so Aleševe sanje o osrečujočem razmerju, ugledu v družbi, urejenih sorodstvenih razmerjih in stanovanjskih razmerah. Hrepenenje, ki ga lahko povzamemo v besedo samouresničitev, ki naj bi se materializirala z nakupom manjšega podstrešnega stanovanja. Čeprav je pripoved zgrajena skozi gledišče Aleša, ni prvoosebna, pač pa je podana tretjeosebno, skozi vsevednega pripovedovalca. To poveča občutek distance in objektivnosti, kar je pisano na kožo protagonistu, ki želi razumeti, racionalno dojeti, kaj se dogaja z njegovim razmerjem. Preži na vsako spremembo pri partnerki in sledi spreminjanju samega sebe. V življenjsko krizo literarnega subjekta nas avtor vodi skozi številne drobne, skoraj minimalistično prikazane, a čustveno nabite prizore in Aleševa samoizpraševanja. Tako kot v arhitekturi številnih stavb, ki jih Aleš navdušeno preučuje, so tudi v pripovedi pomembni drobni detajli, izmenjevanja svetlobe in senc, skozi katere lahko bralci sestavimo protagonistovo življenjsko zgodbo in dojamemo njegov način razmišljanja. Tudi za končni premik situacije iz mrtve točke, za dolgo pričakovani obrat in razplet, je odločilna – mala plastična rumena račka. Odlično napisan in mestoma rahlo grotesken roman s široko pahljačo čustvovanja protagonista, ki je realističen tako v svojem cinizmu kot zaljubljeni predanosti, in dovolj presenetljivimi vsebinskimi preobrati, da bomo knjigo prebrali na dušek.
Objavljeno: 30.03.2020 09:50:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:54