| Žanr | avtobiografski roman, potopisni roman, spomini |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Koper, 2019 |
| Založba | Osrednja knjižnica Srečka Vilharja |
| Prevod |
Denis Valič |
| Ključne besede | Afrika, Afriška ljudstva, Afriške kulture |
Isabella Flego se po štiridesetih letih v Spominih iznad ekvatorja spominja petih let bivanja v Gani. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas, ko je bila socialistična Jugoslavija neuvrščena država in je prodajala svoja motorna vozila v številne države po svetu. Avtoričin mož Aurelio je v Gani vodil vzpostavitev koprskega Tomosovega hčerinskega podjetja, imenovanega Tomos Ghana Limited. Družino Flego so Ganci gostoljubno sprejeli. Živeli so v Kumasiju, središču kulture Ašanti. Zgodbe v knjigi so odete v tradicionalna barvita oblačila, imenovana kente. Prepojene so s posebnimi afriškimi vonjavami, občutki vročine, vlage in sopare. Pod stopali začutimo pesek na zlatih neskončnih plažah. Ustrašimo se tudi strupene zelene mambe in kuščarja na stropu. Celotni družini je Afrika zlezla pod kožo. Če je bil odhod od doma težak, se zdi, da je bil povratek nazaj v Koper, še težji.
Objavljeno: 22.03.2020 20:26:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:54
Očarana in uročena od vse te glasbe, gibanja brez predaha in toplih barv, sem doživela čustveno nabite trenutke, ki pa so me popeljali k nekim drugim mislim, k resnemu premisleku o nelagodju. In o kričečem nasprotju, ki ga je izzvala prisotnost nas belcev, udobno nameščenih na tribuni, saj smo bili tu kot gledalci in kot samooklicali »prinašalci napredka in civilizacijskih norm«.
Ko sem gledala predano množično valovanje in kipečo življenjsko energijo enotnega naroda Ašantov, sem to doživela kot spust v njihovo zgodovino, in v tem ni bilo prav nič modernega. To me je naselilo s človeškim trpljenjem, z željo po miru, svobodi, s ponosom in s tesno navezanostjo na zemljo. To ni bila gola folklora, to so potrjevale solze v očeh številnih domačinov.
(str. 83)
in nato