Moja zgodba: samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi

Moto, ki ga za uvod v svojo avtobiografijo navede slovenski gledališki igralec Evgen Car, nazorno ilustrira avtorjevo vodilo: bodi kar si in ne želi si, da bi bil nekdo drug. Sam ga razlaga na sledeči način: kot igralec se je moral nenehno preoblačiti, se postavljati v vlogo nekoga drugega, zdaj, na stara leta, pa si končno lahko dovoli, da pokaže samega sebe takšnega, kakršen v resnici je – “vztrajen, trmast, premočrten, nepopustljiv”. Iz takšnih lastnosti je nastala njegova avtobiografija – hudomušna in prizemljena izpoved o prednikih po očetu in materi, otroštvu v rodnem Dobrovniku, šolanju, poklicni poti in letih po njej. Spomini na ljudi, ki so mu dajali zgled, pa naj so bili to njegovi domači, učitelji v osnovni šoli ali gimnaziji. Spomini na profesorje gledališke akademije, ki so mu skozi njegove šibkosti nakazovali igralski talent. Vzponi in padci na odrih, odkrito spregovori o “mučenju”, ko se ni in ni mogel otresti govorice in naglasa domačega dvojezičnega okolja. Bi naj raje ostal kmet, šolani kmet oz. agronom? Takšna je bila želja staršev, takšne misli so se mu podile po glavi, ko se mu je zdelo, da ga igralski kolegi s svojimi sposobnostmi puščajo daleč zadaj. Biti kmet je bil vseskozi njegov drugi pol, ki ga po upokojitvi vendarle lahko uresničuje po svoje. O navezanosti na zemljo in rodno pokrajino priča tudi del njegove poklicne poti, saj je sam napisal kar dve gledališki deli, monodramo in dramo. Obe je posvetil Prekmurju in ljudem, ki tam prebivajo. Bralcu se bo morda zdelo, da avtor s težavami glede govora in jezika kar malo pretirava, saj sama že dolgo nisem brala pripovedi, v kateri bi se tako težko odločila za odlomek. Skoraj vsak odstavek je namreč prepričljiv do te mere, da bi bil vreden ponazoritve. Pripoved izšolanega igralca, ki je daleč presegel samega sebe, igralca, ki je danes uveljavljen in cenjen, čeprav je izšel iz dvojezičnega okolja nekje daleč vstran od prestolnice. Odkrito, duhovito in stvarno pisanje. Brez odvečnega samopoveličevanja zapiše marsikatero lepo misel o svojih igralskih kolegih in drugih ljudeh, ki so mu bili blizu. Kot je običaj pri tej vrsti pisanja, ob koncu sledita še dve poglavji fotografskega gradiva: prvo iz ustvarjalnih let na odru in drugo iz družinskega življenja. Uvodno besedo je prispeval Tone Partljič in najbrž se lahko kar strinjamo z njim: “Tisti, ki te izpovedi Evgena Carja ne bo prebral, seveda ne bo vedel, kaj vrednega je zamudil.” Avtobiografijo je izdala Pomurska akademska znanstvena unija PAZU, katere člani so doktorji znanosti in druge vidne osebnosti Pomurja.