Še vedno vihar

Dramska zgodba nas postavi v čas pred in med drugo svetovno vojno. Smo na Koroškem, v Podjuni, kjer se pod Svinjo planino protagonist zgodbe, prvoosebni pripovedovalec, sreča s predniki. Na resavi, kamor je prispel, sreča svoje stare starše, pa mamo, njene brate in sestro. Tri generacije koroških Slovencev se pogovarjajo in spremljajo dogodke skozi čas, ki je za njih zelo pomemben. Kdo od njih se bo uprl nacizmu in kako, kdo od njih bo vpoklican v nemško vojsko, kdo se bo odločil za odhod v partizane? Vojna je kruto obdobje. Mnogi je ne preživijo. Odhajajo na tej ali oni strani, družino ta vojni čas razkolje. Ob tem namenjajo malemu otroku, kukavičjemu paglavcu in tudi že odraslemu, pol Slovencu, pol Nemcu, protagonistu, besede zavedanja o njegovem poreklu. In to ga spremlja skozi življenje, o tem se sprašuje, tako kot se sprašuje o slovenskem jeziku, o opredeljenosti z njim in prostorom, na katerem se je rodil. Z odhodom v šole, v internat, izgublja povezanost z njimi, sam ne ve, kam sploh spada. In čeprav si predniki želijo, da bi ostal, ga notranje sile iskanja samega sebe vlečejo drugam. Zamolčati poreklo ali materin jezik, tega ne zmore, kot tudi pozabiti, da ga predniki opredeljujejo, ni način, s katerim bi bilo njegovo življenje mirnejše.
Peter Handke, Nobelov nagrajenec za književnost, sam po materini strani koroški Slovenec, je v drami, ki jo lahko beremo kot kratko zgodbo ali celo družinski, biografski roman, prikazal stanje na Koroškem v najodločilnejšem času zgodovine, ko se je odločalo, kam bodo koroški Slovenci spadali. Žal sta jim zgodovina in seveda takratna politika, namenili državo onkraj Karavank, kjer so, kljub mnogim naporom za ohranitev njihove narodnosti, začeli izgubljati svoje slovenstvo. Slovenski jezik in njegova uporaba je na avstrijskem Koroškem od takrat dalje na veliki preizkušnji ohranitve pravice do obstoja, uporabe.
Drama Še vedno vihar je doživela odrske postavitve tako v nemško govorečem prostoru, kot tudi v Sloveniji.