Šrapneli : poetični logaritmi

Svet Šrapnelov je brez središča. K nam prihaja v raznoglasju in razglasju. Monolog odstopa prostor polilogu. Pesniški subjekt je pomnožen in razdeljen hkrati, težko se identificira. Preseneča z lucidnostjo in nepopustljivostjo v razgaljanju pomenov, razoroži s preprostostjo. Najti svoj glas, biti svoja zgodba, premagati odtujenost od sveta in samega sebe, to so vodilni motivi pesmi, aforizmov in pesmi v prozi. Osmislitev je mogoča zgolj v ustvarjalnem aktu. “Knjiga je moj najljubši prostor,” zapiše pesnik v istoimenski pesmi. Pesniško ustvarjanje postane vezivo razdrobljenega sveta, pogled nanj pa se odrazi v avtopoetskih razmislekih. Ironija, samoironija in črni humor pesniške prostore razpirajo in energetizirajo. K njihovemu razumevanju pa nas avtor najbrž najbolj približa v zadnji kitici pesmi Narativi specifični za moje pesniško območje: /Narava zapleteno izdeluje preprosto. Ne preostane ti/ drugega, kot da greš k njej./