Anansijeva fanta
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Prevod |
Polona Glavan |
Ključne besede | Bogovi, Duhovi, Fantastični svetovi, miti, Očetje in sinovi |
Ko zapoješ pesem, se stvari uredijo.
Neil Gaiman, ki so ga imeli slovenski bralci moč okusiti že v kar nekaj prevodih, tudi v tem romanu ne razočara – je dinamičen, pustolovski, malce kriminalen, precej mitološki in porogljivo komičen, ob vsem tem pa v opisu nekaterih psiholoških elementih posameznikov vendarle tudi stvaren. V svet, ki ga živimo in poznamo, je ponovno vpletel bogove, muhaste, predrzne in samozavestne, poleg njih naletimo celo na duhove, človeško se meša z živalskim, epopeja je pestra in nepredvidljiva, konec pa je, kot se spodobi, pravičen in srečen. Glavni nosilec zgodbe je Debeli Charlie, nesamozavesten, malce neroden, sicer pa dobrosrčen in pošten mladi možak, ki živi dokaj nezanimivo povprečno življenje, vse dokler mu ne umre oče, s katerim si ni bil ravno blizu, in za katerega na pogrebu izve, da je bil bog. Ja, bog. Oziroma, ko je bil svet še majhen in so se vse zgodbe pripovedovale prvič, je bil pajek, a seveda ne povsem navaden. Izve tudi, da ima brata, za katerega do tistega trenutka ni vedel, da obstaja. Ko le-ta, prepotentni zabavljač brez občutka za krivdo, vstopi v njegovo življenje, to postane grozeč vrtiljak nepredvidljivih dogodkov. Zgodba ima, kot vsaka, svoje korenine v preteklosti, s katero se mora Charlie neustrašno soočiti, da bi ohranil ne le samega sebe pač pa ves svoj rod, obenem pa obranil tudi celotno prihodnjo občečloveško usodo, da ne zabrede v še krutejše vzgibe. Ta zgodba, kot tudi vse ostale, ki jih beremo ali živimo, pa je konec koncev vendarle zgolj metafora, ki se kot ena in ista pojavlja znova in znova. Odličen roman, enostavno zabaven in večplastno poveden hkrati.
Objavljeno: 28.02.2023 09:06:06
Zadnja sprememba: 07.05.2024 12:07:09
Charlie je napolnil pljuča in začel peti. »Jaz sem Charlie,« je zapel. »Anansijev sin. Prisluhnite moji pesmi. Prisluhnite mojemu življenju.«
Zapel jim je pesem o dečku, ki je bil na pol bog in ki ga je zamerljiva starka razcepila na dvoje. Pel je o očetu in pel je o mami.
Pel je o imenih in besedah, o gradnikih pod resničnostjo, o svetovih, ki ustvarjajo svetove, o resnicah, ki tičijo pod tem, kar je; pel je o primernih koncih in pravičnih usodah za tiste, ki bi njemu in njegovim storili kaj žalega.
Pel je svet.
Bila je dobra pesem in bila je njegova pesem. Včasih je imela besedilo, včasih sploh ne.
Ko je pel, so ga vsa bitja, ki so ga poslušala, začela spremljati s ploskanjem, udarjanjem in brenčanjem; Charlie se je počutil, kot da je medij velike pesmi, ki je zajela vse. Pel je o pticah, o čarobnosti tega, da pogledaš v zrak in jih vidiš leteti, o tem, kako se jim peresa zjutraj lesketajo v soncu.
(str. 348-349)
Citati
(0)Kritike
(0)- Locus (2006)