Beckett – moj advokat

Zoran Pevec je Celjan, pesnik, kritik, esejist in urednik. Doslej je izdal osem pesniških zbirk in priročnik za pisanje poezije. Je podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, kjer je predsednik za prireditve. Dobil je več nagrad in bil zanje tudi nominiran. Pričujoča zbirka je urejena v pet ciklov, kjer vsakega uvaja daljša pesem. V prvem sklopu prevladujeta Beckett in njegova sintagma “spodleteti-znova izkusiti-spodleteti bolje”, v drugem Bartlebyjev “raje bi, da ne”, v tretjem gre za nemost besede in tišino, v četrtem piše o jazu in drugem, v petem pa se pesnik ukvarja z minevanjem. Tokratna Pevčeva pesniška zbirka je psihoanalitično-filozofska. Zaporedne misli vpleta v besedne igre uro borusa in ponavljanja. Pesnik človeštvo rešuje s pesmijo, se pa človeštvo tega še ne zaveda. Poezija postaja v brezobličnosti oblasti in sistemov drugim nesmiselna, pesnik se pa ne da in med spraševanjem, kaj storiti “ostane na voljo / le sredinec na levi roki”. “Ostati inu obstati”, so menda djali pred nekaj stoletji. Danes taisto ponavljamo kot samospraševanje. “Treba je zamrzniti razum,” trdi Pevec. Potrebno bi se bilo “pripraviti nase”. Na srečo premore pesnik tudi tišino. Tisto znotraj sebe. In znotraj pesmi. Kjer so besede brez glasu. Kjer človek ostane sredi prestrašenega sebstva. Vse to je pesnik, vse to je njegov svet, ki se v današnjem času nenehno spreminja. Ampak, saj veste: “vse se da izreči drugače, kot je v resnici.”