Volčja sreča

Paolo Gognetti se slovenskemu bralcu vrača z obliko, s katero ga je osvojil. Vrača se torej z romanom, čeravno je ta v konkretnem primeru sestavljen iz kratkih poglavji, tako rekoč kratkih zgodb, ki čisto dobro funkcionirajo tudi same zase. Tudi Volčja sreča je, kot večina avtorjevih del, postavljena v visokogorje italijanskih Alp, v masiv Monte Rosa, v svet, ki mu je domač in očitno zadosti ljub, da se k njemu neutrudno vrača in v katerem se odlično znajde. V Cognettijevih delih ne gre iskati presenetljivih obratov ter šokantnih zapletov in razpletov, v njih bo bralec našel predvsem avtorjeva občutenja in razmišljanja in tudi tu Volčja sreča od ustaljene recepture ne odstopa. Zakaj jo torej (pre)brati? Cognetti je zelo intimen avtor, in ko enkrat stopiš v njegov svet, je težko izstopiti. Sploh, če imaš rad gore, naravo in življenje, predvsem pa lepo napisane zgodbe, najsibodo resnične, ali pa izmišljene. Če vam je bilo všeč Osem gora, vam bo zagotovo tudi Volčja sreča, v vsakem primeru pa gre za roman, ki bo zadovoljil najširšo paleto bralnih okusov. Toplo priporočam!