Škržati z Lavande
Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Zagorje ob Savi, 2014 |
Založba | Artius |
Ključne besede | Ljubezen, Ločitev, Odnosi med spoloma, razočaranje, Travmatične izkušnje, življenjske preizkušnje |
Naj gre sreča k vragu, ne jaz. (Shakespeare, William)
Roman Škržati z Lavande, avtorja Romana Kukoviča, lahko beremo kot lahkoten ljubezenski roman, začinjen s ščepcem humorja, ki nas bo v vročih poletih dneh kratkočasil v senci borovcev, ali pa psihološki roman z globljo sporočilnostjo. Ljudje se iz osebnih razlogov umaknemo v osamo – s tem preprečimo vrvežu življenja, da bi preglasil naš notranji glas, potrebo po soočenju s samimi seboj. Vonj sivke in cvetočega jasmina, petje škržatov ob blagem šumenju valov – sproščujoč oddih na osamljenem delu otoka, ki nas žene v kamre lastnega jaza, da bi osmislili in opredmetili lastno bivanje. A, kako se te sproščujoče počitnice lahko obelodanijo, če pa vam to samotno ekstazo prekine prihod še ene tavajoče duše, ki so ji v agenciji prodali prav to destinacijo? Zgodba, na mestih sarkastična, nas popelje v globine dvoje različnih bolečin, Julijine in Odisejeve – počasi, predvsem pa previdno si razkrivata travme iz preteklosti in se rokujeta s sedanjostjo – disfunkcionalnostjo, odtujenostjo in osamljenostjo pa tudi čarobnostjo trenutka in privlačnostjo, ki tli med njima. Dilema ostaja samo, ali bosta živela v večni negotovosti in odsevu svojih želja ali se bosta njuni različni življenjski zgodbi podali na isto pot.
Objavljeno: 03.01.2023 10:21:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:02
»Neznanca sva. Res. Tu sva že več kot dve uri čisto sama in čaka naju še nekaj lepih dni skupnega uživanja v tem raju, pa se sploh nisva predstavila. Ja, saj vem. To bi moral storiti jaz, ker sem moški! Torej … Moje ime je Odi!« je dejal in stegnil taco čez mizo.
»Odi??? Kakšno prekleto ime pa je to? Oh … Sori, sranje, samo … Odi? Halo!« sem ga udarila po tisti stegnjeni taci.
Začudeno me je pogledal.
»Res sem Odi! No … Pravzaprav je moje polno ime Odisej …« je dodal nazadnje.
»Odisej? Pa kaj imaš ti mene zares za popolno bebiko? Odisej! Kateri normalen starš bi pa dal svojemu otroku ime Odisej?« sem bila dobesedno zgrožena.
»Pa je res. Moja mama je bila nora na Antiko, sploh na Grke in … Sem postal novodobni Odisej in moj brat Heliodor.«
»Heliodor?« nisem mogla verjeti.
»Ja. Če pa Heliodorja posloveniš, dobiš Sončeslava …« je nadaljeval.
»In ti, če posloveniš Odiseja?«
»Odhajač!« se je zarežal.
»Ni dobro … Preveč glagolsko.«
»No, saj … Ne da se kar prevesti. Pa še stara grščina mi zadnje čase dela nekaj preglavic. Zato je Odi kar OK. Zame …«
Nasmehnila se je in prikimala.
»OK. Verjamem ti. Kaj češ, sto ljudi, sto čudi, a ne? Jaz sem Julija …« sem zdrdrala na hitro in potem še zelo mlačno stresla njegovo šapo.
»Odisej in Julija, kako posrečeno, mar ne? Shakespeare in Homer bI po moje crknila od smeha, če bi bila zdajle čisto slučajno kje tule nad nama. Mislim, da bi ziher kar skupaj napisala kakšen nov klasični bestseler!« (34-35)