Permafrost

Naslov proznega prvenca mlade katalonske pesnice in pisateljice je metafora za obrambni mehanizem, ki prvoosebni pripovedovalki v romanu omogoča obvladovanje eksistence v okolju heteronormativnosti. Ostro, cinično, pa tudi z dobršno mero humorja se odziva na življenja svojih ženskih sorodnic, mame, sestre in tete, ki jih uokvirjajo poroka, materinstvo, malomeščanski potrošniški prestiž in zasvojenost s proizvodi farmacevtske industrije. Pomirjevala, antidepresivi in raznorazni prehranski dodatki so zanje način preživetja v sodobnem svetu. Nekonformistični lik glavne junakinje njihove odvisnosti vidi kot vajeti, ki jih usmerjajo stopati po tradicionalnih poteh živjenskih absurdov. Zdaj štiridesetletna se spominja frustrirajočega družinskega življenja v Barceloni in si v svojem uporu proti konvencionalnim vrednotam pod permafrostnim oklepom ustvarja pribežališče izpolnjeno z užitki branja in strastnimi lezbičnimi odnosi. Hkrati pa ji ravno ta zamrznitev preprečuje stopati v tesnejše in trajnejše čustvene odnose. Pogosto se sprašuje ali je to sploh življenje, ki ga je vredno živeti. Njene samomorilne misli so kot obliž na občutke tujosti v svetu, ki jo obdaja. Šele stiki z bolno šestletno nečakinjo, edino osebo s katero je lahko res iskrena, načnejo njen ledeni ščit. V permafrostu se pojavijo prve razpoke. Intenzivno in brezkompromisno spisana sodobna proza, ker pa je avtorica tudi pesnica, ne manjka globoko intimnih ubeseditev.