Roža osapska : zgodba zgodb iz Osapske doline

“Gabrovica je ena izmed redkih starih vasi s Kraškega roba, ki nimajo svojega zidanega stolpa, so pa bili njeni ljudje pravi stolp v obrambi slovenstva in svobode. Namesto škrbin so tu štrleli v nebo ožgani zidovi njihovih hiš, vsaj dokler niso sezidali novih ali nove Gabrovice, vendar to je naslednja zgodba, prej se je zgodilo še marsikaj.
Gabrovica ni imela toliko obdelovalne zemlje kot Osp in Mačkolje, je pa imela lepe vinograde in močno vino. Tu so uspevale tudi dobre češnje, hruške in fige, a njiv je bilo manj kot v spodnjih vaseh. Zato so bili ljudje bolj odvisni od dela v tržaških tovarnah. Trst je bil največje slovensko mesto in najbrž je imel več zavednih proletarcev kot cela takratna Slovenija. To lahko sklepamo tudi po nakladah delavskih časopisov še pred fašizmom, pa celo tisti, ki so bili namenjeni kmetom in ženam, so bili zelo levičarski. Vendar so se v času fašizma morali prav ti levičarji čim prej umakniti na tuje, zlasti učitelji, policaji in delavci so se začeli množično izseljevati v Kraljevino Jugoslavijo in čez lužo. Iz Gabrovice jih je odšlo okrog petdeset.
Še preden so morali zbežati nekateri najbolj udarni, so se aprila 1919 v vasi sestali predstavniki tega dela Bržanije, poleg Gabrovice še iz Ospa, Mačkolj, Dekanov, Rižane, Loke, Bezovice, Čežarjev, Pobegov in Škofij. Med njimi so bili uporni narodnjaki, socialisti, bivši ruski ujetniki in celo udeleženci boljševistične revolucije. Na sestanku so se dogovorili, da se bodo družno uprli desničarski politiki Italije tudi na volitvah in da je treba to uporno idejo širiti med ljudmi. To je bil najbrž prvi protifašistični zbor v Evropi.” (str. 153)