| Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman, problemski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2023 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | Alkoholizem, Dekleta, Družina, Krivda, Odraščanje, Problemi, Samorealizacija |
Prvoosebna pripovedovalka v zgodbi opisuje svojo družino kot urejeno in zgledno. A le na zunaj. To je bila fasada, za katero se je skrivalo fizično in psihično nasilje. Oče je imel turneje večdnevnega popivanja, zato je bilo doma čutiti nenehno napetost. Ko je imel trezne dneve, se je razstrupljal in kesal za svoja dejanja. Kmalu so se vrnili v “normalno” družinsko življenje, a le do naslednjega pitja. Mama mu je vedno vse oprostila in kmalu sta se z očetom znova ljubeče gledala. Z bratom nikoli nista vedela, kakšna bo atmosfera doma. Oba starša, predvsem pa mama, sta bila izredno zahtevna do nje. Neprestano se je bala, da ju bo razočarala in da ne bo dovolj dobra zanju. Po mami je bila izjemno lepa in privlačna, kar jo je omejevalo, saj se je morala soočati z neprijetnimi (moškimi) pogledi. Oče jo je tudi večkrat spolno nadlegoval, kar je za mlado dekle nekaj najhujšega, kar se ji lahko zgodi.
Veliko časa in terapij je preteklo, da je lahko pretrgala nezdrave vzorce in znova neobremenjeno zaživela.
Objavljeno: 12.04.2023 14:09:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:24
Običajno smo začetek konca turneje prepoznali po tem, da oče ni več izostal od doma. Ostal je doma, v spalnici je prespal alkoholno razstrupljanje. Kadar so bila vrata priprta, si lahko na metre daleč zavohal ostudno hlapenje alkohola iz mlahavega telesa, ki pa nas je še prejšnji dan ustrahovalo. Vzelo je dan ali dva, da se je izkopal iz objema alkohola. Po stanovanju smo hodili s tihimi koraki, veselje, kolikor smo si ga uspeli pričarati v preteklih dneh, je zamrlo, na hitro smo ga potlačili, groza pred morebitnim nadaljevanjem divjanja je oslabela, mame se je polotila zamišljenost. Še vedno je prenočevala v moji postelji, še vedno sva se zvečer zaklenili v sobo. Prvih nekaj dni treznosti po turneji je v družini vladalo vzdušje skesanosti in previdnosti. Nobenih glasnih pregovarjanj, nobenih ugovorov, a tudi nobene vzradoščenosti, smeha. Pogledi so bili uprti v tla ali vsaj mimo očeta, da ne bi po nesreči zanetili novega gorja. Postopoma se nam je pridružil pri družinskih obedih, čeprav ga je bolel želodec, je pojasnil, in se ni počutil preveč dobro. Bil je umirjen, skoraj pohleven, ustrežljiv, vendar nekoliko razdražljiv, zato smo bili vsi skupaj previdni, da ga ne bi pahnili čez rob. Če smo se prej podredili njegovi nasilnosti, smo tokrat tvorno pazili, da ne bi strli krhkega miru.
(str. 56 in 57)
in nato