Usedel sem se na skalo: belo, široko, pod magnolijo, ki širi svoje vonjave: tudi te skale se ne spomnim, te magnolije, kdaj sta se pojavili?, z vso pravico ne prepoznavam te ulice, teh kotičkov, stvari, izgubil sem spomin, prav kakor bi se pogreznil in se začel, korak za korakom, spuščati po stopnicah, ki vodijo v najbolj neznano, ta vas, ostal bom sam, si mislim, ampak vsekakor bom iz te vasi napravil svoj dom, in sprehajal se bom po tebi, vas, dokler Otilia ne pride pome.
Jedel bom, kar so pustili v svojih kuhinjah, spal bom v vseh njihovih posteljah, iz njihovih sledi bom razbiral njihove zgodbe, ko bom o njihovih življenjih ugibal po oblekah, ki so jih pustili za sabo, bo moj čas drug čas, zamotil se bom, nisem slep, moje koleno se bo pozdravilo, do pušče bom šel na sprehod in potem se bom vrnil, moji mački me bosta še naprej hranili, če preostaja samo še jok, naj bo od sreče, bom jokal?, ne, samo izbruhnil v nepredvidljiv krohot, ki me je ves čas varoval, in smejal se bom, ker sem pravkar videl svojo hčer, ob sebi, sedla si na to skalo, ji rečem, upam, da boš razumela vso to grozo, ki sem jaz, od znotraj, ali vso ljubezen – to zadnje rečem glasno in v smehu –, upam, da se boš približala sočutno, da boš odpustila edinemu krivci za izginotje tvoje matere, ker sem jo pustil samo.
(str. 145-146)