Sundžata : mandinški ep

Sundžata Keita, resnična zgodovinska osebnost, je bil ustanovitelj mogočnega malijskega imperija. O njegovem zgodnjem življenju je le malo znanega, umrl naj bi leta 1255. Ustno izročilo pravi, da je bil eden od dvanajstih bratov, ki bi lahko nasledili prestol v malem kraljestvu Kangaba. V začetku 13. stoletja je kralj Sumanguru, ki je vladal sosednji deželi, napadel kraljestvo Kangaba in ubil vse brate razen Sundžate, ki je bil bolehen, pohabljen in hrom deček. Pravijo, da je bil razdedinjen in izgnan, a se je vrnil iz izgnanstva, postal voditelj v rodnem mestu, ustanovil zasebno vojsko in utrdil svoj položaj, potem pa zavojeval sosednje dežele in zgradil mogočno cesarstvo. Za časa njegovega vladanja je bil v deželi mir, kar je pritegnilo mnoge trgovce z zlatom in glavno mesto imperija je hitro postalo močan ekonomski center.

Ep o kralju Sundžati so iz roda v rod zvesto prenašali grioti, “kraljevi svetovalci, ki so z močjo spomina ohranjali zakonike kraljestev; vsaka vladarska rodbina je imela svojega griota, ki se je posvečal varovanju izročila; in izmed griotov so kralji izbirali vzgojitelje za svoje otroke.” Grioti so bili med najpomembnejšimi člani družbe, čuvaji običajev, izročila in umetnosti vladanja. Dolga leta so se učili pri velikih mojstrih in se posvečali umetnosti govorniškega podajanja zgodovine, poleg tega jih je vezala prisega, da poučujejo samo, kar zahteva njihovo združenje. Grioti so bili mojstri v umetnosti zavite besede, govorili so v arhaičnih obrazcih ali pa dejstva pretvarjali v legende, ki so zabavale poslušalce, a so vsebovale tajen pomen, ki ga neposvečeni niso niti zaslutili.

Vsi čuvaji izročila v Mandingu pogosto primerjajo Sundžato in Aleksandra Velikega, ki mu muslimani pravijo Džul Kar Najn. Aleksandrovi poti z zahoda na vzhod postavljajo nasproti Sundžatovo pot z vzhoda na zahod.

Ep o Sundžati je v knjižno obliko prestavil gvinejski pisatelj, zgodovinar in dramatik Djibril Tamsir Niane. Bil je specialist za zgodovino zahodne Afrike, zbiral je tudi ustno literarno in zgodovinsko izročilo. Poudarjal je pomen raziskovanja ustnih izročil kot enakovrednih zgodovinskih virov. »Žal nas je Zahod naučil prezirati ustne vire za zgodovino, saj vse, kar ni zapisano črno na belem, velja za brezpredmetno. In tako so celo med afriškimi intelektualci nekateri tako omejeni, da vihajo nos nad grioti, temi ‘govorečimi’ dokumenti, in mislijo, da zato ker nimamo pisnih dokumentov, ne vemo ničesar ali skoraj ničesar o svoji zgodovini. Ti ljudje samo dokazujejo, da lastno deželo poznajo samo po posredovanju belcev.«

Niane Djibril Tamsir je pisal v francoščini, upošteval je več obstoječih različic epa o Sundžati, naslonil pa se je predvsem na pripoved griota Mamadouja Kouyateja, ki ga je osebno poznal in mu velikokrat prisluhnil. V predgovoru je takole zapisal: “Ta knjiga je pravzaprav delo nikomur poznanega griota iz vasi Djeliba Koro v okrožju Siguiri v Gvineji. Njemu sem dolžan prav vse. Ker sam poznam malinško deželo, sem se naučil nadvse ceniti griote Mandinga, varuhe izročila, in njihovo učenost in izvedenost v zgodovini.” Besedilu je Niane dodal tudi zgodovinske in kulturne opombe. Spremno besedo je napisal antropolog Nikolai Jeffs.



Prevod dela: Soundjata ou L’épopée mandingue. , Ilustr. na spojnih listih. , 800 izv., Spremna beseda / Katja Zakrajšek: str. 4-6. , Sundžata in njegovi boji / Nikolai Jeffs: str. 117-143. , O avtorju na zadnjem zavihku ov.