| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2004 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Irena Madric |
| Ključne besede | Afrika, Invalidnost, minska polja, mozambik |
Henning Mankell, švedski pisatelj, je veliko mesecev na leto preživel v Mozambiku. Tam je tudi spoznal Sofijo in njeno življenjsko zgodbo mojstrsko prelil v mladinsko povest. Zanjo je prejel kar nekaj literarnih nagrad. Po knjigi je posnet tudi film.
Vas, v kateri je živela Sofija skupaj z družino, so napadli in požgali vojaki, zato so bili prebivalci prisiljeni pobegniti in si najti nov dom. Modra žena, vidkinja Muazena tedaj Sofijo pouči o skrivnostih ognja. A v plamenih ne vidi preizkušenj, ki Sofijo čakajo v novem okolju. Nekega dne se igra s sestrico, steče po potki in stopi na mino. Na nesrečnem minskem polju izgubi nogo in tudi sestrico. Sofija se mora spopasti s težko izgubo ravno v občutljivem obdobju najstništva, ki že samo po sebi prinaša veliko sprememb in težav. V procesu žalovanja in zdravljenja v bolnišnici, ki se ji zdi neskončno dolgo, Sofija v svojem srcu odkrije skriti pomen ognja – notranjo moč, in pogum za novo življenje. Henning Mankell je dobro poznal življenje na črni celini in imel do trpljenja afriškega človeka neizmerno sočutje. Sofijino zgodbo je mladim bralcem približal v preprostem, enostavnem jeziku, z njo je tudi opozoril na žrtve minskih polj.
Prevod dela: Eldens hemlighet. , O avtorju: str. 2.
Objavljeno: 10.05.2023 14:39:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:41
“Nekega dne ko ni bilo pouka in je Maria morala ostati v koči zaradi bolečin v trebuhu, je Sofia raziskala okolico. Koče so bile raztresene po velikem območju. Dotlej je videla le manjši del tega.
Na drugem koncu vasi je odkrila moškega, ki je sedel pred svojo kočo in šival obleke. Imel je črn šivalni stroj, ki ga je moral poganjati z nogo. Takšen šivalni stroj je Sofia že videla, takrat v vasi, v kateri so bili prej doma. Šivalni stroj je bil last Indijca, ki se je krajši čas poskušal preživeti s šivanjem oblek. Sedel je v senci drevesa in poganjal svoj nenavadni šivalni stroj. Vsi vaški otroci so stali okrog njega in začudeno opazovali Indijca in njegov stroj.
Sofia je štela takrat največ pet, šest let, toda šivalnega stroja se je še vedno spominjala. Pomislila je, da bi se nekoč, ko bo velika, prav rada naučila šivati na takšen šivalni stroj.
Čez kratek čas je Indijec odšel iz vasi in vzel stroj s seboj. Vaščani so bili preveč revni, da bi lahko plačevali njegove obleke.
Sofia se je spomnila, kako žalostna je bila, ko je odšel iz vasi. Šivalni stroj si je pripel kar na hrbet.
Zdaj je spet videla takšen šivalni stroj.
Na videz je bil natanko takšen, kot ga je imel Indijec.
Sofia je obstala in gledala, kako je moški poganjal stroj in šival.
Ko je dvignil pogled od svojega dela in jo opazil, je povesila oči in pomislila, da bi morala pravzaprav oditi. Toda možak se je nasmehnil in ji pokimal. Previdno si je upala približati.
Ime mu je bilo Antonio, toda pravili so mu Tottio. Bil je star in brezzob. V koči za njim je bila njegova žena Fernanda. Njuni otroci so bili odrasli in so imeli svoje družine. Tudi Totio in Fernanda sta zbežala pred razbojniki. Vse sta pustila za seboj, samo šivalnega stroja ne.
Vse to je povedal Sofii, medtem ko je poganjal stroj in šival naprej. Trudil se je zakrpati črne hlače.
Fernanda je prišla iz koče in sedla v senco na rogoznico iz rafije. Bila je debela in v vročini je težko dihala.
(str. 47-48)
in nato