Kraljeva hči
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Jezero, 2022 |
Založba | Morfemplus |
Prevod |
Stana Anželj |
Ključne besede | Zgodovinski roman |
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Jezero, 2022 |
Založba | Morfemplus |
Prevod |
Stana Anželj |
Ključne besede | Zgodovinski roman |
Mladinski roman, ki ga berejo tudi odrasli, pripoveduje o starozaveznem kralju Salomonu, ki je iz svoje razkošne palače občasno odjezdil raziskovat oddaljene kotičke svojega kraljestva. Kot vsi kralji tistega časa, je imel v svoji palači veliko žena plemenite krvi, a na svojih potovanjih, je rad obiskoval preproste žene in dekleta. Ni ga zanimalo, kako živijo, tudi za skrivaj, z občutkom sramu in v solzah rojene otroke, se ni brigal. Nekatere zgodbe o njem pravijo, da je bil nepredstavljivo bogat in moder mož, druge omenjajo, da je izkoriščal svoje ljudstvo vse do bridkega konca in verjetno je v vsaki zgodbi kakšno zrno resnice. V romanu nagrajene nizozemske avtorice beremo o njegovi najbolj znani zgodbi: o odločitvi, ko ima pred sabo dojenčka in dve ženski, ki obe trdita, da sta njegovi materi. In je jasno, da je otrokova mati lahko le ena. A katera? To je zgodba o Lidiji, materi, ki ji ukradejo sina, je zgodba o njeni hčerki Zisel, nenavadni nemi deklici kraljevskih oči, a s prirojeno hibo, ki se neustrašno poda za bratcem, da bi ga ukradla nazaj in je slikovit prikaz življenja ljudi v starem Izraelu in Judeji. Avtorica je bila za roman Kraljeva hči leta 2021 nominirana za nagrado Woutertje Pieterse Prijs.
Objavljeno: 16.06.2023 13:39:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:55
Na lepem se je Zisel posvetilo.
Brahi ne bo uspelo podojiti Menahema.
Brahin sin se je rodil veliko prezgodaj. Njeno telo še ni bilo pripravljeno na dojenje. Zdaj je bila vsa iz sebe. V bolečinah. Mlada in neizkušena. Ne bo mogla proizvesti mleka.
Menahem se bo še naprej drl.
Vstala je in si otepla pesek z obleke, roka se ji je tresla.
V njej je vzplamtelo upanje, ki ji je tako zmagoslavno zagorelo v očeh, da je od strahu, da se ne bi izdala, povesila pogled.
Deri se, Menahem! Daj, bratec! Deri se, dokler jih ne spraviš ob pamet. Deri se, dokler jih ne spraviš na rob obupa. Potem bodo prišle k meni. In poskrbela bom, da boš dobil mleko. Najboljše mleko najdražje osebe. Deri se, fantek, daj. Naj te slišijo!
Obrisala si je obraz, se vzravnala, globoko zajela sapo in čakala, da bo do nje prišla Dina.
Rekli so ji, da mora tega dojenčka ohraniti pri življenju.
To bo tudi storila.
(Str.: 102-103)