Maločudnice

Mihaela Hojnik, avtorica Maločudnic, je preminila leta 2008. Zbirka njenih kratkih zgodb je izšla leta 2010. Zbirko sestavlja triindvajset zgod. Izbor zgodb in spremno besedo je napisala Ignacija J. Fridl. Mihaela Hojnik je bila rojena v Sloveniji, vendar je velik del svojega življenja preživela na Švedskem. Večinoma je pisala poezijo in izdala dve pesniški zbirki. V zgodbah, zbranih v zbirki Maločudnice, se prepletajo realističnost, fantastičnost in grotesknost. Velikokrat v zgodbah pride do preobratov, ki jih nikakor ne pričakujemo. Elementi presenečenja pa v nas zbudijo radovednost in željo po nadaljnjem branju. Gre za zgodbe za katere bi lahko rekli, da prikažejo naša življenja taka, kot v resnici so. Ni vse lepo. Večkrat ali zelo pogosto je tudi temno. V vsakem izmed nas je poleg naše dobre strani tudi naša slaba stran. V dobi, ko je nam je vse dano, ko smo en klik oddaljeni od vsega možnega, še nikoli nismo bili tako daleč drug od drugega in osamljeni. Ko pa smo osamljeni, se začnejo dogajati na moč čudne stvari. Naša domišljija ne pozna meja. Če pa našo domišljijo združimo z osamljenostjo in našo temno platjo, ki jo sicer skrivamo, se začnejo stvari odvijati skoraj na meji verjetnega. Ob tem pa se vprašamo, kaj je sploh res in kaj si samo predstavljamo, da je res. Vprašamo se tudi, kaj je realnost, kaj je fantazija, kje je meja med življenjem in smrtjo. Včasih, samo zato, da ne bi bili sami, počnemo na moč čudne stvari. Pa si to upamo priznati? Kje je meja med življenjem in smrtjo, med tostranstvom in onostranstvom? Lahko sobivajo starši in otroci, mož in žena, živi in mrtvi? Če sobivajo, kakšna je kvaliteta njihovega sobivanja? Polno vprašanj in nobenega pravega odgovora. Ko bi le lahko imeli čarobni stroj, s pomočjo katerega bi lahko videli, kaj se dogaja v glavah ljudi, da bi lažje razumeli njihova dejanja. Mogoče pa tak čarobni stroj obstaja. Pogovor? Neverjetne zgodbe z neverjetnimi, malo čudnimi ali pa tudi ne čudnimi sporočili.