Na kraju zapisano
Žanr | esej |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Beletrina |
Prevod |
Tina Mahkota Marjanca Mihelič |
Ključne besede | Mesta, Pisanje, Razmisleki |
Žanr | esej |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Beletrina |
Prevod |
Tina Mahkota Marjanca Mihelič |
Ključne besede | Mesta, Pisanje, Razmisleki |
Knjiga esejev Na kraju zapisano je končni rezultat projekta, ki je v Aleša Štegra, pesnika, šinil dvanajst let nazaj. Takrat se je odločil, da vsako leto obišče en kraj na planetu, si ga ogleda, potem sede in zapiše in zapisanega ne spreminja. Te posamične zapise smo lahko brali že dan ali dva zatem. Tisti, ki smo njegove poti spremljali vseh dvanajst let, smo komaj pričakali vsak naslednji esej z naslednjega kraja. Kraji, kamor je odpotoval, so bili izbrani glede na njihovo zgodovinsko pomembnost, glede na to, kaj se je tam dogajalo in kaj v njih ostaja in se dogaja danes. Vase je zajel, vdihnil in v besede prelil tako današnje družbene razmere, preteklost, ki je kraje oblikovala, svoja občutenja, videnja prostora in njegovih značilnosti ter življenja ljudi, ki jih je na teh poteh srečal, se z njimi pogovarjal, jih predvsem poslušal in sprejemal takšne, kakršni so se ustvarili pred njim. Čas, prostor, dogodki, opazovanja in pogledi, razmišljanja – vse to je povezal v literarni zapis, ki je vsakič nastal v 12 urah. Razmišljujoča besedila so, kako bi le lahko bilo drugače, poetična. Tako jih lahko beremo kot pesnitve in potopise hkrati. In vendar so eseji tudi literarni zapisi, vredni velikega pesnika, tokrat tudi esejista, ali kar pisatelja. Knjiga, ki ima nekaj manj kakor 700 strani, je opremljena z avtorjevimi fotografijami, ki nam dvanajst krajev in besedil še bolj približajo. Skozi knjigo se tako sprehodimo skozi dvanajst potovanj in sicer smo z avtorjem v sledečih krajih: Ljubljana (Slovenija), Minamisōma (Japonska), Ciudád de México (Mehika), Beograd (Srbija), Koči (Indija), Solovki (Rusija), Šanghaj (Kitajska), Bautzen/Budyšin (Nemčija), Santiago de Compostela (Španija), Magellanov preliv (Čile), Hargeisa (Somaliland) in White Sands (ZDA). Nikakor ne gre prezreti tudi spremnih esejev, ki so jih zapisali Péter Nádas, Alberto Manguel in Carolyn Forché. Na kraju zapisano je lahko tudi knjiga dvanajstih dokumentov o naši civilizaciji, ki pri bralcu sprožajo mnoga notranja prevpraševanja o večnih vprašanjih namena našega obstoja in poteh, ki jih ubiramo.
Objavljeno: 12.06.2023 21:08:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:05
Od zunaj prodira petje menihov. Uravnovešeno, monološko, kot da je onkraj časa in prostora, kot da v odmevih prodira skozi opeke in mogočne zidove.
Upam, da so zidovi nemi.
Upam, da zidovi ne morejo govoriti.
Kaj vse bi povedali, kaj vse so videli, čemu so bili priča?
Tukajšnji zidovi bi kričali, če bi lahko; in morda lahko. Bili bi vse kaj drugega kot pribežališče menihov, ki se želijo v meditaciji in molitvi čim bolj približati Bogu.
Sedem za mizo, a mi misel na preteklost tega kraja stiska grlo in srce, ki je še pred kratkim pulziralo ob petju gospodin pomiluj.
Jezik, stisnjen kot v najhujši grozi.
Dve možnosti sta.
Prva: čas vse zaceli, čas vse pozabi, čas vse zabriše in prostor se očisti, na novo vzpostavi z energijo, pozdravi.
Druga možnost: nič ni pozabljeno, nič ni zaceljeno, vse ostaja, spomin je neizbrisljiv. Morda ne vemo zavestno. Morda nočemo vedeti, a informacija se deduje, potuje naprej in se ohranja.
(str. 326, 331)