Hiša brez ogledal

Hiša brez ogledal je politična satira in roman o ženski v skrajnih življenjskih okoliščinah v obdobju korenitih intimnih življenjskih sprememb. Bralci spremljamo glavno literarno osebo, Suzano Rifnik, mlado mamo štirih otrok in soprogo vplivnega politika, pri njeni notranji preobrazbi. Skrajne zunanje življenjske okoliščine, v katere je Suzano potisnila avtorica, so takšne: podnebno spremenjena Evropa brez toplote, svet večne zime, z zaledenelim avgustom, pingvini, številnimi vrstami snega, ostrim mrazom in ledom … svet, iz katerega Evropejci bežijo v toplo Afriko tako množično, da tam že nastajajo belska barakarska naselja.

Države niso povezane v Evropsko Unijo, pač pa v fiktivno Zvezo Karantanijo, skupnost petih držav, v kateri vladajo skrajna krščanska pravila, ki žensko podrejajo diktaturi treh k-jev: Kinder, Küche, Kirche – otroci, kuhinja, cerkev. Politična drža, h kateri veliko prispeva tudi Suzanin mož Nino, senator v Varšavi, kjer ima Zveza svoj sedež, in celo Suzana sama, saj z možem pogosto skupaj sprejemata politične odločitve. Močna sprememba Suzaninega intimnega sveta je nenadna priselitev oblastne tašče v hišo mlade družine, kar v mladi ženski sproži vrsto notranjih konfliktov. Oba pritiska – družbeni in intimni – sta pripeljana do skrajnosti, poleg tega pa svet ogrozi še epidemija.

Lik prvoosebne pripovedovalke Suzane je ustvarjen zelo bogato in živo, skozi roman se razvija, spreminja, zori. Spoznamo jo kot gorečo zagovornico novih moralnih vrednot, popoln rezultat obstoječega sistema. Po zakonski krizi, ljubezenskih razočaranjih in razkritju neprijetnih resnic, ki se skrivajo za popolno fasado soljudi, Suzana v sebi končno odkriva in ponovno vrednoti svojo individualnost: madžarske korenine, mladostne ambicije, nefunkcionalno izvorno družino, resnična čustva … Obe osrednji ženski literarni osebi sta postavljeni v kontrast, po začetnih namenoma ekstremno klišejskih vlogah tašče in snahe, ki sta obe sužnji obstoječih moralnih vrednot, oba lika končno izstopita iz kalupa predvidenih obrazcev obnašanja in postaneta večplastni osebi z individualnima življenjskima zgodbama.

Zanimiv sodobni slovenski roman o zlaganosti in nasilnosti političnih režimov in o uničujoči praznini intimne prostovoljne slepote, zatiskanja oči pred resnico, ki človeka spremeni v izpraznjen avtomat, ki ne prenese soočenja s samim seboj, pogleda v ogledalo, pač pa si raje ustvari svojo »hišo brez ogledal.«

Roman bralcu nudi vrsto zanimivih tem: motiv obujanja preteklosti (npr. vračanje pranja na roke, motiv »sodobne preteklosti« lahko zasledimo tudi v sodobni tuji književnosti, recimo v romanu bolgarskega avtorja Georgija Gospodinova Časovno zaklonišče), motiv narodnostno sestavljenih identitet, družbene in intimno-družinske vloge žensk, partnerskih in sorodstvenih razmerjih, motiv ženskega prijateljstva, izgube otroka … Uživali bomo lahko tudi ob avtoričinem igranju z jezikom.

Simona Klemenčič je slovenska pisateljica, jezikoslovka, predavateljica na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje, vodja slovenske ekipe na Mednarodni lingvistični olimpijadi in raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša z zelo širokim področjem raziskovanja (indoevropska dialektologija, primerjalno jezikoslovje kot zgodovinska znanost, etimologija, esperanto …)