| Žanr | grozljivi roman, strip |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Forum |
| Zbirka |
Posebna izdaja revije Stripburger |
| Prevod |
Bojan Albahari |
| Ključne besede | Alkohol, Bolezni, Družba, Fantastika, Odraščanje, Odtujenost, Puberteta, Spolno prenosljive bolezni, Spolnost, Tesnoba |
V običajnem ameriškem predmestju se med generacijo mladih, ki je v puberteto zakorakala v 70h letih prejšnjega stoletja, prikradejo nenavadne bolezenske anomalije. Vso dramatičnost odraščanja, ki ga spremljajo osamosvajanje od vpliva staršev, ljubezenska zanimanja, prve izkušnje spolnosti, preizkušanje alkohola in drog, je stripovski ustvarjalec Charles Burns prepletel s fantastičnimi in grotesknimi elementi skrivnostne bolezni, ki se prenaša s spolnostjo. Tesnobno in paranoično ozračje je prikazano s črno-belimi podobami, ki prehajajo med realnostjo in območjem najstniških nočnih mor, v katere se zapletajo erotični prizori, filmske grozljivke ter učne ure biologije. Pri vsakemu posamezniku se bolezen odraža drugače, čemur sledi tudi stigmatizacija in izolacija, povezuje pa jih predvsem to, da svoje težave na vse načine prikrivajo svetu odraslih, ki želi njihovo dozorevanje obvladovati. Fazi adolescence, ki jo spremlja oblikovanje osebnosti, se avtor zvesto pokloni tudi z namigi na rahlo nerodnost pri iskanju osebnega stila ali patetičnost v izražanju, a ji hkrati priznava vso težo, ki spremlja vrženost v svet. Kot v odličnem spremnem zapisu izpostavi Gašper Rus, Burnsove stripovske pripovedi »funkcionirajo na dveh ravneh: na površju sledijo konvencijam žanra grozljivke, medtem ko v podtonih prepoznamo resnejše teme »grozljivo« resničnega življenja.«
Objavljeno: 08.06.2023 09:43:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:10
“Bila je koža, nekdo si je sredi gozda slekel kožo.
Koža neke ženske.
Znamenja, brazgotine iz otroštva … zemljevid življenja neke punce … ki je ne bom nikoli spoznal.
Ko sem jo gledal, me je prijela neka grozna žalost. Sit sem bil … sit samega sebe … sit tega, da sem obtičal tu sredi gozda, zadet in sam.
… A nisem bil sam. Sprva mi ni bilo jasno, kaj sploh gledam … zgledal je, kot da nosi eno od tistih poceni gumijastih mask za noč čarovnic.
Zgledal je preveč iznakaženo, da bi lahko bil človek, a globoko v sebi sem vedel, da je bil.
Usta je imel povsem razsuta … polomljeni zobje so mu štrleli iz rožnatih dlesni … šobe so se premaknile in izpustile neke čudne, vlažne zvoke.
Presran sem bil od strahu, a sem obstal tam in ga gledal, poslušal … da bi ugotovil, kaj mi pravi.” (str. 27-29)
in nato