Klara in sonce

Roman je distopija, v kateri dovolj premožni starši osamljenim otrokom kupujejo humanoidne robote – umetne prijatelje (UP). Družba je močno uspešnostno naravnana, večina otrok je genetsko »nadgrajenih«, s čimer jim postanejo dostopne prestižne univerze, izobraževanje poteka preko elektronskih ploščkov, do stikov med mladimi prihaja na »interakcijskih srečanjih«, ljubezen je organiziran načrt … Glavna prvoosebna pripovedovalka je robot Klara. Kupi jo 14-letna deklica Josie, ki je hudo bolna – njena bolezen je nezaželeni učinek genetske nadgradnje. Klara se iz trgovine igrač preseli v Josiejino družino, kjer opazuje človeški svet in razmerja med ljudmi, ki jo obkrožajo (Josiejina mama, gospodinja Melania, dekletov prijatelj Rick …). Njena glavna naloga naj bi bila delati družbo Josie, biti kar se da dober UP, pred prodajo je bila kalibrirana tako, da prepoznava in imitira številna človeška čustva. Tisto, kar Klaro loči od drugih UP-jev, je višja stopnja možnosti opazovanja in zaznavanja ter pomnjenja podrobnosti, ima »najbolj sofisticirano razumevanje sveta« med vsemi roboti, po drugi strani pa že njene oči in možgani občasno ustvarjajo fragmentirano, na kvadrate razbito izkrivljeno sliko sveta. Njena reklamno posebna “super moč” opazovanja in interpretiranja dogodkov je postavljena pod vprašaj že v prvem delu knjige. Na ta način Ishiguro ustvari literarno “osebo”, ki je hkrati vsevedni in nezanesljivi pripovedovalec, s čimer avtor briljantno odpre novo razsežnost besedila – bralca med vrsticami izzove, da svet romana opazuje še boljše kot Klara in da ne zaupa samo Klarinemu »zbiranju na kup vseh teh spominov«. Z dometom razumevanja umetne inteligence in zaupanjem v človeško (bralčevo) inteligenco se Ishiguro poigrava vse do odprtega konca. Postopoma se bralcu razkrije, da funkcija UP v življenju distopičnih družin ni samo delati družbo osamljenim otrokom, pač pa nekaj veliko bolj globokega in morbidnega. Sonce ima v romanu vlogo transcendence, pomembne tako za ljudi kot za robote, ki so odvisni od sončne energije, je sila, h kateri se celo UP-ji naivno obračajo s svojimi prošnjami.
Roman močno presega navidezno variacijo še enega besedila o igračah, ki oživijo. Kar se navidezno začne z nedolžno naklonjenostjo otroka izbrani igrači v trgovini, se kmalu spremeni v močno umetniško kritiko sodobne družbe – preko zelo kompleksnega in posebnega literarnega subjekta skozi avtorjevo tenkočutno pero zakrvavijo in zabolijo številni pojavi sodobne družbe: genetski inženiring, obvezna uspešnost, prisilna družabnost, skrajno programirano življenje, medosebno odtujevanje, odnos do bolezni, racionalizacija spontanih medčloveških odnosov, družabni oportunizem, brisanje individualnosti, zamenljivost in minljivost ljudi … Za kontrast novemu svetu avtor v romanu pušča ostaline starega sveta – Rick, Josiejin prijatelj iz otroštva, ni genetsko nadgrajen, njegova mama je družbeno nepopularna, gospodinjska pomočnica, ki je najbolj pristno človeška, je tujka, Jesin oče izstopi iz kolesja uspešnosti … Delo bralcu odpira številna vprašanja (So v svetu, kjer so humanoidni roboti kaj hitro nadomeščeni z novimi izboljšanimi verzijami, lahko enako kruto nadomeščeni tudi ljudje? Kakšen je/bo odnos družbe do šibkih, bolnih, umirajočih? Lahko ljubezen izpodrineta storilnost in oportunizem? Lahko družba s kultom popolnosti sploh preživi? …)

Klara in sonce je Ishigurov osmi roman, prvi roman napisan po prejetju Nobelove nagrade leta 2017. Izhodiščna ideja je bila po avtorjevih besedah napisati besedilo za otroško slikanico, v delu so se ohranili nekateri elementi mladinske književnosti (motiv »žive« igrače, prvotna otroško naivna Klara, razvijajoča se najstnika Jesie in Rick, šolanje …), vendar je snov (tudi z avtorjevim raziskovanjem sodobnih družbenih pojavov – npr. genetski inženiring) prerasla v lucidno literarno umetnino.
Po romanu Klara in sonce bo kmalu posnet tudi film (režija Taika Waititi).