Šepet samotnih stezic

S pojavom družbenih omrežij se je nesluteno razmahnil tudi gorski turizem. Živimo v času, ko ni prav nič nenavadnega, če nam več (virtualnih) prijateljev, ali pa članov skupin, v katere smo se prostovoljno včlanili, z vrhov raznih dvatisočakov s pomočjo filtriranih fotografij zaželijo “dobro jutro” ali pa “lahko noč”. Moram priznati, da tudi sam pri tem početju nisem izjema, čeravno svoje pozdrave in voščila delim izključno s svojimi (virtualnimi) prijatelji in v tematskih skupinah ne objavljam. A čeprav so te objave na prvi pogled zelo atraktivne in včasih že pretirano barvite, mene v glavnem puščajo hladnega, česar pa za knjigo Šepet samotnih stezic spod peresa Jane Remic ne morem trditi. V tem primeru gre namreč za eno najintimnejših knjig z gorniško in planinsko tematiko, ki sem jih v življenju (pre)bral. Tako tenkočutnih in liričnih a hkrati poučnih in uporabnih zapisov o obiskovanju gora namreč bralec oz. bralka zlepa ne bosta našla. Šepet samotnih stezic je izjemno lepa knjiga, ki pa ima tudi uporabno vrednost. V poplavi gorsko obarvanih objav na raznih družbenih omrežjih, ki temeljijo na vizualni komponenti, je Šepet samotnih stezic, čeprav je knjiga opremljena tudi z izjemno lepimi fotografijami, več kot dobrodošla popestritev, saj je njena najmočnejša plat zagotovo jezikovna. Avtoričine besede božajo bralca skozi strani, ga odnašajo na gorska pobočja in ozke soteske, sončne vrhove in temačne grape, vzpodbujajo njegovo domišljijo in ga prestavljajo v okolje, ki je po vsej verjetnosti fizično precej oddaljeno od njega ali nje. Šepet samotnih stezic je knjiga, po kateri bomo posegali gorski romantiki in to večkrat in pogosto, vsekakor pa bo zadovoljila tudi bralce, ki jim gore morda niso v prvem planu, radi pa imajo naravo in lepo napisane knjige. Zelo priporočam!