Zadnji preživeli

Zgodba govori o Wimu Aloseriju, ki je preživel tri koncentracijska taborišča. Njegova družina je živela skromno življenje v Amsterdamu, preživljali so se iz tedna v teden. Po smrti Wimovega očima, je bil Wim primoran poprijeti za delo, najprej v tovarni tapet, nato pa kot vajenec pri mesarju, kar ga je zelo veselilo. Ko se je pričela vojna so ga premestili na delo v nacistično Nemčijo, kjer je kasneje pristal v prisilnem delovnem taborišču. Od tam je leta 1943 zbežal na strehi vagona vlaka. Nato se je skrival na kmetiji, kjer je pomagal pri domačih opravilih, nekaj mesecev se je skrival in spal skrit pod zemljo. Neke noči so ga med racijo ujeli in ga odpeljali v gestapovsko ječo v Amsterdamu. Njegovo življenje se je za vedno spremenilo, ko so ga odpeljali v taborišče Amersfoort – prvo od treh koncentracijskih taborišč. Nekaj tednov kasneje so ga odpeljali na prisilno delo v taborišče Neuengamme in kmalu zatem v taborišče Husum-Schweising, kjer so mu lekcije iz otroštva prišle prav, ko se je bil prisiljen hitro prilagoditi peklenski okolici. V zadnjih dnevih vojne pa je bil še s tisočimi ostalimi jetniki ujet na nemški luksuzni ladji za križarjenje Cap Arcona, zasidrani v zalivu Lübeck. Zavezniška letala so bombardirala več zasidranih ladij, vključno s Cap Arcono. V tem peklu je umrlo 7000 jetnikov, skupaj z Wimom jih je preživela le peščica. Nekaj let pred objavo knjige je Wim avtorju prvič zaupal celotno zgodbo, pred tem je omenjal le drobce svoje preteklosti.