Moja hči

Zgodbo, ki se dogaja v Južni Koreji, bi lahko prestavili v prav vsak košček sveta. Družbene razmere so lahko še tako svobodne in vezi s tradicijo razrahljane, a vedno se najdejo družine, ki pričakujejo, da bodo otroci v odrasli dobi sledili napotkom staršev in živeli napol njihova življenja. Tako se tudi življenje mame in hčere v romanu znajde na križpotju želja. Mama želi, da bi si hči uredila varno življenje z redno zaposlitvijo in prihodki, tudi moža bi morala imeti in si ustvariti družino. A hči že sedem leti živi drugje in nima namena imeti klasične družine z otroki. Njena ljubezen namreč velja dekletu, s katerim sta se družili že v mladosti. Hči je univerzitetna profesorica, a žal nima redne službe. Tako se zaradi stanovanjske stiske preselita k mami. Odnosi med njimi so napeti, čeprav sta hči in njeno dekle do mame prijazni. Vesta, da je večkrat zelo utrujena, saj je zaposlena v ustanovi, ki skrbi za starejše. Pred rojstvom hčere je bila učiteljica, potem pa je ostala doma in skrbela za moža in otroka. Ko želijo na univerzi vse homoseksualne zaposlene odsloviti, se tako hči in njena partnerica, kakor tudi mati znajdejo na demonstracijah. Družba, ki je polna stereotipov in se oklepa tradicionalnih vezi med njenimi člani, poka po šivih. Ljudje si želijo svobodnejših odnosov, svobodnih odločitev glede oblik življenja in ljubezni. Želijo priznanje, da so vse oblike življenja stvar svobodne izbire, da so med seboj enakovredni in da si vsi želijo živeti v ljubezni, kakršnakoli že je.