Pot desetega brata : Jurčičevo življenje : roman

Pot desetega brata je biografija pisatelja Josipa Jurčiča. Jurčič je avtor prvega slovenskega romana, kasneje pa še mnogo presežnejših del, zato je prav, da se o njem pouči vsak Slovenec (iz te ali kake druge biografije, študije, zbornika, zbirke zbranih del). V tem primeru gre za delo Jožeta Pahorja, ki je sicer ideološko obremenjeno, kako ne-obremenjeno ga beremo, pa je naš problem ali prepričanje. Kmecl pri svojem preučevanju Jurčiča pravi, da naj se s tem ukvarjajo politologi. Sicer gre za delo, ki je izšlo leta 1951 in je zanj spričo porjavelih listov in malce drobnejšega tiska potrebno nekaj potrpežljivosti, a se izplača. Beremo namreč o tem, kako živijo idealisti, kako se borijo z govori v javnem prostoru (tabori) ali s pisanjem za taiste ljudi, kako izgorevajo, koliko stane neka ideja. Jurčičeva ideja je bila, da naj se upošteva tudi malega človeka, da naj bi Slovenci govorili slovensko in ne nemško, prav tako, da bi slovensko brali in pisali, da bi se politično osamosvojili. Kmečkega človeka naj bi osvobodili v samostojno razmišljanje. Ironija je, da je sam bil žrtev prav vseh svojih prepričanj, v poklicnem in tudi v osebnem življenju. Zaljubil se je v graščakovo nemško hči, zato sta se razšla preden bi se kaj razvilo, kasneje pa mu je poroko z ljubljeno žensko na podlagi krščanskih floskul preprečil njen oče, znameniti tiskar Schwentner. Ker mu je v šoli šlo dobro, so ga snubili v duhovniško službo, a se je raje odločil za svobodno, neodvisno pot umetnika. Med študijem na Dunaju je zato spoznal dovolj isto svobodomiselnih kolegov, hkrati pa stradal hrane in oblačil, na koncu tudi sredstev za študij, zato ga ni mogel dokončati. Preživljati se je pričel z novinarstvom. Za Tomšičem, ki je zaradi težkih razmer klonil in naredil samomor, je postal urednik časopisa Slovenski narod in se prebijal iz meseca v mesec. Večkrat je še vedno stradal in živel v hladnih prostorih, mnogokrat prespal kar na uredništvu, kar je še nadalje načenjalo njegovo zdravje. Časopis so večkrat tudi zaplenili, doživel je kar nekaj izdaj s strani kolegov, čeprav je venomer zagovarjal slogo in sodelovanje vseh Slovencev. Razočaranje za razočaranjem ga ni kmalu utrudilo, po novinarski službi je deloval tudi kot literat in ustvaril res zavidljivo število književnih del, zaradi katerih lahko rečemo, da je Jurčič za prozo to, kar je bil Prešeren za poezijo. Biografija je mestoma nekoliko “razvlečena” in res pisana za politologe, a hkrati zelo rahločutna do umetniških muk in nerazumljenosti v realnem času. Pahor je namreč zelo dobro zdetektiral, kako je biti pred časom. In Jurčič je bil nedvomno vizionar, svobodomiselnež, navdihujoč lik naše zgodovine. Razmere so ga počasi uničevale, kljub mnogim izgubam je nadaljeval in imel še veliko načrtov, ko ga je jetika končno ustavila. Ni pa ustavila duha, ki še vedno veje iz njegovih del, njegove ideje so še vedno pomenljive, močne, njegovo domoljubje tako sveže, njegov svobodni duh še tako živ, da se ga da otipati. V knjigi spoznamo še mnogo teh velikih mož, ki so takrat trkali z Jurčičem, z njim živeli, kolegovali, drug za drugega skrbeli. Ljubljanski župan Ljubljane Hribar, Levec, Kersnik, Stritar, Tomšič in drugi. Pogovarjajmo se z njimi. Bolj kot se z njimi pogovarjamo, bolj so živi, ti narodovi vodniki. V knjigi je opisanih tudi veliko razmer, v katerih so nastajala Jurčičeva pomembna in prelomna dela, predvsem pa Pahorjevo delo res vidim kot delo o načelnosti in sanjah o slogi, katere nam še danes kot narodu primanjkuje.