| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Tiskarna Povše BM |
| Ključne besede | Pričevanja, Slovenski minoriti, Slovenski misijonarji, Spomini, Spomini sodobnikov, Zambija |
Leta 2013 je izšla knjiga Črnec v Beli koži. V njej je minorit p. Janez Šamperl orisal življenjsko zgodbo patra Miha Drevenška, misijonarja v Zambiji. Ob desetletnici njegove smrti pa je pri Misijonskem središču izšla nova knjiga z naslovom Daleč naprej je tekel : p. Miha Drevenšek : minoritski misijonar v Zambiji. Je nadaljevanje in obogatitev prve. Avtor je v njej sledil Mihovi poti od otroštva, pravzaprav od rojstva, dalje. Ob prebiranju knjige se lahko samo čudimo njegovi nagajivosti, iskrenosti, radosti, predanosti in gorečnosti, da ne govorimo o spoštljivem in ljubečem odnosu do malega afriškega človeka. Kljub uspehom in številnim sadovom svojega dela je pater Miha ostal preprost, zavedal se je svoje nepopolnosti in si vsak dan znova prizadeval za iskrenost in poštenje. V knjigi je veliko dragocenih podatkov, na primer o nagradah, ki jih je prejel, bogastvo fotografskega gradiva, ki priča o njegovem delu za uboge in nalezljivem veselju, pa tudi pretresljivih osebnih pričevanj mnogih ljudi, ki so ga poznali. Avtor združuje poljudnost, strokovnost in čustveno angažiranost. Zaslutimo tudi, kako je pater Miha na svoj način sledil korakom sv. Frančiška, ustanovitelja reda manjših bratov, minoritov. Na take ljudi smo Slovenci upravičeno ponosni.
Objavljeno: 14.11.2022 10:00:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:01
“Otroci, Mihovi veliki prijatelji, so mu celo želeli podeliti največje priznanje, Nobelovo nagrado za mir. Šolarji iz Osnovne šole bratov Letonja Šmartno ob Paki so bili tako navdušeni nad Mihom in njegovimi malimi pevci iz Zambije, da so učenci osmega razreda v imenu vseh leta 1999 napisali predlog na Nobelovo nagrado z vsemi potrebnimi utemeljitvami in ga poslali v Državni zbor Republike Slovenije in na druge ustrezne institucije.” (str. 86)
“Ko je naš misijonar izvedel za to otroško gesto, je dejal, da je on ‘samo preprosti p. Miha – premajhna ribica … za Nobelovo nagrado moraš biti svetovno znan.’ Strinjal pa se je z otroki, da si Nobelovo nagrado zasluži marsikdo, ki dela dobro na skrivaj, ne v soju reflektorjev in televizijskih kamer. On pa bi seveda nagrado v celoti namenil afriškim otrokom in sirotam, je pribil.
Uboge, odrinjene, potrte je Miha imel vedno pred očmi. Pred Bogom in pred ljudmi je čutil svojo veliko odgovornost, da oznanja evangelij ubogim, tistim, ki trpijo, da je glas preprostega človeka, ki ga nihče ne sliši rad. Zaradi te misijonarjeve odprtosti in vsesplošne prepoznavnosti je leta 2005 Miha prejel posebno nagrado: razglašen je bil za osebnost Ndole.
Leta 2007 je v Lusaki iz rok predsednika države g. Rupiaha Banda vpričo političnega vrha in novinarske smetane za svoje novinarsko delo prejel prestižno nagrado (pokal in 3.000 dolarjev), imenovano po Lucy Sichone in Brightu Mwapeju, ki jo podeljuje komisija za svobodo tiska pri časopisu Post. Ob zahvali za to pomembno nagrado je navzočim med drugim dejal: ‘Vodi me misel škofa Romera: Kdo bo spregovoril za uboge in potrte, za ljudi, ki so zatirani, katerih klica nihče ne sliši? Kdo bo spregovoril proti izrabljanju otrok in žena? Kdo bo pred mogočniki spregovoril o resnici? Kdo bo spregovoril dovolj glasno, če ne ti?’
MISA Zambija mu je leta 2011 podelila nagrado za svobodo medijev. Zambijska umetniška družba Chingola mu je 10. decembra istega leta podelila nagrado Bahama za njegov delež pri razvoju domače umetnosti.” (str. 87)
“Seveda se je naš misijonar dobro zavedal, da vsi ti pokali, priznanja in velike nagrade, ki so odmevali tudi izven meja Zambije, močno prispevajo k svobodi tiska, razvoju umetnosti ter širjenju evangelija. Z nagradami je naraščal tudi vpliv in prepoznavnost Mission Pressa, ki si je s tem pridobil tako nacionalno kot mednarodno veljavo, To pa je bila tudi največja želja in največja nagrada za p. Miha. Poudarjal je: ‘Glas ubogih, potlačenih in izkoriščanih se mora slišati … zato sem tukaj!'” (str. 88)
in nato