Beguni

Romani Olge Tokarczuk so nekonvencionalni, večplastni, fragmentarni, so kot živi organizmi, ki vsakič znova navdušijo s svojo inovativno obliko. Njihova struktura je tako netipična, da je avtorica to literarno vrsto kar sama poimenovala z oznako konstelacijski roman: »Konstelacijski roman sem izumila za lastno rabo, da bi ustrezneje izrazila tako svoje občutenje sveta kot način uporabe jezika.« Gre za prozno obliko, ki ne temelji na linearni strukturi, saj je fabula sestavljena iz posameznih zapisov, fragmentov, ki jih nato bralec preko akta branja sam sestavi v celoto.
Roman Beguni se osredotoča na gibanje, kar nakazuje že naslov, beguni so bili namreč sekta ruskih starovercev, ki so verjeli, da vsaka navezanost s seboj prinaša zlo, ki mu je mogoče ubežati le s stalnim begom. Osrednja tema romana je nestalnost, spremenljivost, je poklon nemirni duši, ki za ohranjanje razsodnosti potrebuje premikanje ali kar – potovanja. Morda bi lahko celo rekli, da je roman oda potovanju.
Vsebinsko se prepletajo fiktivne in resnične zgodbe. Neimenovana pripovedovalka potuje skozi številna letališča, ki jih vidi kot nov človeški življenjski habitat. Žena poljskega turista Kunickega med dopustovanjem na Visu brez razloga izgine za nekaj dni, izginotja pa niti sama ne zna pojasniti. Anuška, ki spontano zapusti bolnega otroka in od vojne otopelega moža, se na moskovskem metroju pridruži brezdomni begunki, s katero dneve preživljata vozeči se z metrojem. Erik hrepeni po tem, da bi po vzoru Melvillovega literarnega junaka postal lovec na kite, a konča v duhamorni službi kot voznik trajekta. Na eni izmed takih voženj ga nek notranji vzgib pripravi do tega, da zbeži – namesto v pristanišče zavije na odprto morje.
Fiktivne zgodbe o begajočih posameznikih so pospremljane z resničnimi, denimo o nizozemskem anatomu iz sedemnajstega stoletja, Filipu Verheyenu, ki je med preučevanjem svoje amputirane noge odkril Ahilovo kito, o sestri skladatelja Chopina, ki je njegovo srce v kozarcu pretihotapila nazaj na Poljsko, pa o Afričanu Angelu Solimanu, ki so ga po smrti na Dunaju nagačili in ponižujoče razkazovali kot primerek druge rase.
Zgodbe v romanu so urejene na enak način kot konstelacije zvezd v vesolju: ko jih, stoječe same zase, povežemo, se pred nami razkrije smiselna celota.
Prevajalka Jana Unuk, ki je, lahko bi rekli, specializirana za prevajanje Olge Tokarczuk, njeno ustvarjanje odlično označi kot nenehno iskanje višjega smisla v razdrobljenem svetu, močno izraženo potrebo po transcendenci in odpoved linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju.
Za roman sta avtorica in prevajalka v angleški jezik Jennifer Croft leta 2018 prejeli mednarodnega man bookerja.