| Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman, pustolovski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Planinska zveza Slovenije |
| Ključne besede | Alpinizem, Gore, Meje, Odprave, Plezanje, Potovanja, Pustolovščine, Tihotapstvo, Zmajarstvo |
“Mnoge meje so nevidne, neoznačene, neopredeljene, ko ni čisto jasno, ali jih morda lahko prestopiš ali pa ne smeš pod nobenim pogojem, saj bo sledila kazen, ki je praviloma neznana in zato še bolj grozeča.” Tržiški zdravnik dr. Iztok Tomazin je nekdanji tihotapec čez Karavanke, alpinist in gorski reševalec. V svoji mladosti je v času Jugoslavije združil veselje do plezanja v gorah in pustolovščine, od česar je imel tudi korist. Pri prebiranju njegovega avtobiografskega dela Na meji začutimo, da je že od nekdaj rad živel na meji med varnostjo in tveganjem. V pripovedih se podamo v gorski svet. V prvem delu so zbrane zgodbe različnih tihotapcev na območju Karavank. Zgodbe nam dajo dober vpogled v takratni čas s strani tistih, ki za uvoz dobrin niso želeli plačevati visokih carin. Ljudi, ki so tihotapili dobrine od severne sosede ali bežali na sever v Avstrijo. V osrednjem delu sledimo Tomazinovim pustolovščinam pri tihotapljenju dobrin čez Karavanke in njegovo doživljanje poti. Spremljamo ga pri prestopanju državnih mej in pri preizkušanju notranjih človeških meja. Njegove tihotapske ture so zahtevale dober načrt in ogromno poguma. Na državni meji v Karavankah so takrat stražili mejo graničarji, kazen za tihotapce pa je bila lahko usodna. Vsakič znova je po svojih podvigih občutil zmago, da je pretental oblast, ki je omejevala gibanje v gorah na obmejnih območjih, opravil lepo turo in ceneje pridobil stvari za osebno uporabo ali svojo družino. Pridobil pa je še mnogo več – ducat zgodb, izkušenj in spomine, ki jih je strnil v tej knjigi. Iz etičnih razlogov pa nikoli ni prestopil določene meje – tihotapljenja drog, ljudi ali orožja za ubijanje. V zadnjem delu opisuje odpravo v Turčijo iz leta 1983, s ciljem povzpeti se na goro Ararat in poleteti z zmajem s samega vrha. Pripoveduje o odpravah v Tibet, kjer je poleg plezanja pretihotapil tudi fotografije Dalaj Lame, zaradi česar bi mu kitajski cariniki uničili vizo in prepovedali vstop v Tibet in še druge odprave v Himalajo. Tomazinova celotna življenjska zgodba je vsekakor zanimiva, v njegovi glavi pa je več kot očitno mnogo manj omejitev in mej, kot nam jih vsiljuje zunanji svet.
Objavljeno: 18.07.2023 14:51:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:30
“Poslovila sva se. Oče, ki mi je očitno zelo zaupal, se je počasi in previdno odpeljal v dolino, skozi Borovlje in čez Ljubelj domov, jaz pa sem začel svojo zahtevno in nevarno tihotapsko alpinistično turo. Prehod iz tople, varne kabine avtomobila, iz očetove družbe v samoto, mraz in negotovost gorske noči, je bil težak, a nujen, saj sem bil trdno odločen, da izpeljem zadano. Mimo kmetije sem prišel neopažen, niti pes me ni zaznal, saj se je v takem najbrž potuhnil v zavetje ute. Zagazil sem navkreber, v debelo zasneženi gozd. Bilo je temno kot v rogu, na levi visoko nad seboj sem slutil mogočna severna ostenja Košute, nekje daleč in visoko pred seboj pa Hajnževo sedlo, po katerem je potekala državna meja. V Ljubeljski dolini na nasprotni strani sedla je bila karavla, polna graničarjev in njihovih psov.”
in nato