"Razmišljala sem o Charlesu. Lahko ga spremenim v muho, ga vržem na pajkovo mrežo in gledam, kako se ves povit nemočno krotoviči, zaprt v telo umirajoče, brenčeče muhe; lahko mu želim smrt, dokler ne umre. Lahko ga zvežem na drevo in ga pustim tam, dokler se ne bo zarasel z deblom in mu ne bo ust preraslo lubje. Lahko ga zakopjem v luknjo, v kateri je bila moja škatla s srebreniki povsem na varnem, dokler se ni prikazal; če bi bil pod zemljo, bi lahko hodila in topotala po njem."
Vedno sva živeli v gradu
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | LUD Literatura |
Zbirka |
Piknik |
Prevod |
Julija Potrč Šavli |
Ključne besede | Dedovanje, Drugačnost, družinska razmerja, Gotika, Ločitev, Magija, Otroci, Psihološka srhljivka, Skrivnost, Smrt, Tesnoba, Umor, Uporništvo |
Subtilen psihološki roman vplivne pisateljice Shirley Jackson je s prvo izdajo in slovenskim prevodom dodatno zapolnil vrzel v sklopu klasičnega žanra literature. Kot v večini njenih del se tudi v tej zgodbi avtorica dotika teme preganjanja in odpora večine do drugačnosti. Po drugi strani, pa je občutiti ljubečo naklonjenost med tako fizično, kot socialno in ideološko izobčenimi. Po družinski tragediji z arzenom trije preživeli člani družine Blackwood skrivnostno prebivajo v svojem izoliranem svetu, le 18-letna pripovedovalka Merricat tedensko nakupuje najnujnejše potrebščine v vasi in si izposoja knjige. Včasih se zdi, da je njeni čarobni uroki ne ščitijo, saj vedno naleti na takšno ali drugačno obtožujočo sovražnost vaščanov in si zato izmišlja vedno nove. Starejša sestra Constance, katere simptomi agorafobije naj bi bili avtobiografski, in stric Julian, posestva sploh nikoli ne zapustita. Merricat nekoč s svojo senzibilnostjo začuti bližajočo se grožnjo njihovem zaščitenem svetu in res se kmalu nenapovedano pojavi bratranec Charles, vendar ne da bi se zares želel srečati s svojimi sorodniki, temveč zaradi govoric o bogastvu v družinskem sefu. V navalu jeze in nagonskega nezaupanja, Merricat med kupe papirja odvrže njegovo tlečo pipo, kar povzroči uničujoč požar in ostanki hiše brez ostrešja tako spominjajo na grad s “stolpom, odprtim v nebo”.
Prvi odstavek je bil imenovan “najboljši uvodni odstavek” katerega koli romana.
Objavljeno: 24.07.2023 18:41:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:34
“Ime mi je M.C. Blackwood. Stara sem 18 let in živim s sestro Constance. Pogosto sem pomislila, da bi se z nekolikanj sreče lahko rodila kot volkodlak, ker imam sredinec na obeh rokah enako dolg kot prstanec, ampak morala sem se zadovoljiti s tem, kar imam. Ne maram se umivati, ne maram psov in ne maram hrupa. Rada imam sestro Constance, pa Richarda Plantageneta in Amanito phalloides oziroma zeleno mušnico. Ostali člani moje družine so mrtvi.”