Mesto na vodi

Roman se dogaja na meji med resničnostjo in fantastiko, preteklostjo in prihodnostjo. Umeščen je v rudarsko mesto Trdovelenje, kasneje Pozojvelenje z okolico. Zaradi rudniških ugreznin nastajajo jezera, rušijo se nasipi, poplavljena ali ugreznjena so primestja. Pri podzemnem uplinjanju premoga prihaja do nenadzorovanih izpustov, ki zastrupljajo centralne predele mesta. Prebivalci ga morajo zapustiti. Na jezeru postavijo ponton z namestitvijo kontejnerjev, ki posnema staro mesto, dodatno pa njegovo iluzijo vzpostavijo s hologrami. Prebivalci so čipirani, povezani v mrežo, ki omogoča stalni nadzor. Kmalu po zapustitvi signala postanejo bitja brez pravic, kamfromi.
Izhodi so kratki in nevarni, svet zunaj pa poln neznank. Tja odhaja Jurij, potomec usmerjevalcev rudniške politike. Njegova mati, hči glavnega inženirja, se je poročila s sinom direktorja rudnika, ki kmalu postane del vodeče trojke. Najprej zagnan, potem vse bolj zgrožen nad potezami, ki jih že vrsto let vlečeta njegov oče in tast, naredi samomor. Ovešen z zlatimi palicami, ki sta jih prišla skrit k njemu, utone v jezeru. Jurij ni njegov sin, ampak plod materine zveze s kamfromom Ganinom. Njen mož si ni želel otrok, težko pa je prenašal tudi njeno raziskovanje ekološkega gibanja, ki ga je zadušil rudnik v navezi s politiko. Z Jurijem sta živela sama, pred smrtjo pa je izrazila željo, da njen pepel odnese na plešivško pokopališče, kjer sta pokopana njena starša. Materino željo izpolni, a zdaj se nima kam vrniti. Mesto na vodi je v njegovi odsotnosti potonilo. Stare načine življenja odkriva z nezaupljivostjo in strahom, a vse bolj tudi z vsemi čuti. Prilagaja se novim okoliščinam, ne more pa razviti občutka pripadnosti.
Jurijeva pot je popisana prvoosebno, v dnevniški obliki, njegovo vraščanje v stare oblike življenja odraža jezik, ki postaja vse bolj telesen. Preostali roman je razdeljen na poglavja, ki predstavijo življenjske poti oseb, tako ali drugače povezane z rudnikom in Jurijem, to pa ves čas v njihovi prepletenosti. Vsako poglavje dodaja nove uvide, poskuša razložiti, razumeti, pri čemer trči ob nedoumljivi ustroj gospodarstva in politike. Ta se na prvi pogled kaže kot urejen, smiseln, družbeno koristen, na dolgi rok pa je razdiralen. Človek je v osnovi nesvoboden, samega sebe lahko razume samo v rodu, a mu to hkrati onemogoča, da bi pogledal čez. Ostaja zaprt vase in še samemu sebi nedostopen, zato ne more razviti dobrih medosebnih odnosov. Njegova prihodnost je tehnicistična.
Roman je nagovorljiv in vabi k razmišljanju, s svojo pomensko mnogoterostjo, stilno in kompozicijsko izčiščenostjo pa si zasluži veliko bralske in kritiške naklonjenosti.