| Žanr | dnevnik, družbenokritični roman, eksistencialistični roman, erotični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Bralec |
| Ključne besede | Bolečina, Erotika, Libido, Materinska ljubezen, Odtujenost, Partnerski odnosi, Usoda |
800 izv.
Življenje je kruto, življenje je noro, je neusmiljeno in samotno. Takšnega ga opisuje Sončnica (namišljeno skupno ime za vse avtorjeve intervjuvane ženske), mlada mati, žena in ljubica. Njene besede je avtor knjige ovekovečil kot bolj ali manj natančen neolepšan zapis pripovedovanja zgodb več različnih žensk. Kot da se ne da ogniti usodi, ki ji je položena v zibelko, ker je hči prostitutke. Sužnja strasti, privzgojenih vzorcev bolnih medčloveških odnosov, pa vendarle z neustavljivo že(l)jo po človeški bližini. Večkrat že čisto na robu, izvemo, zakaj, a se ji uspe postaviti nazaj v tok. Njena hči Jelka je to, za kar bi dala vse, je njena skrb, ljubezen in bolečina, smisel življenja, za kar se je vredno boriti in ostajati. Dvomi, negotovost, pomanjkanje samospoštovanja, kot posledica materine odtujenosti in prikrajšanosti za ljubezen v otroštvu, jo pehajo v pretirano kajenje, seksualno odvisnost in živčni kolaps. Ko se končno nekako otrese najhujšega in se beda životarjenja ne napove z novo tragedijo na vidiku, pa se počuti kar nekako ogoljufano.
Delo je napisano kot dnevniški zapisi, pripoved ne olepšuje travm, direkten, robusten jezik pa priča o neusmiljeni bolečini te osamljene ženske.
Objavljeno: 01.10.2023 13:05:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:36
Prekleti idiot, degen, bebec, kdo pa misli, da je? Počasi, prav počasi me muči, ne vem, zakaj sploh še vztrajam, zaradi hčere, ali kaj? Da se ne poruši hišica iz kart?! Kam naj bi pa šla, na cesto? Past, ki sem si jo nastavila sama. Nisem si podobna. Pride in ne pride, z zadahom, ves zapit in nakajen proti jutru, popiva s tistimi svojimi Benoti, Vladoti, Andreji, potem pa se ves dan vlači po hiši in pizdi.
Tistih časov, ko smo hodili ven v parih, je že davno nepreklicno konec; piknikov, zabav in praznovanj. Eni so se ločili, drugi zapili, v glavnem pa so pričeli moški solirati. Sicer pa, ta umetna druženja, vedno ene in iste debate, z ljudmi si, poznaš jih leta in leta, pa jim ne zaupaš, ne poveš jim niti ene same skrivnosti. Leta in leta se družiš z ljudmi, a jih v bistvu ne poznaš in oni ne poznajo tebe. Toliko blefa in igre, toliko lažnih, praznih besed, parol in fraz. Samo vsaj dolgčas ni bilo, čeprav mi je šlo velikokrat na bruhanje. Potem pa ves čas zakajanje, to skrivno kajenje trave in kombiniranje s pijačo, kot kakšni nedozoreli mulčki. (str. 5)
in nato