Slovenski literarni zgodovinar Miran Štuhec je zapisal, da je za literarni opus Marjana Tomšiča, predstavnika slovenskega magičnega realizma, značilna literariziracija duhovnega in materialnega sveta slovenske Istre in vera v življenjski smisel. Prvine, ki so značilne tudi za delo Oštrigeca. Protagonist romana je Boškin, “potepuh in večni popotnik” – površno pogledano le istrski vaški posebnež, ki rad pije, brezdomec in klatež. Vendar se v Boškinu skriva tudi zdravilec, videc, vrač, tisti, ki mu je dano dojeti več, tisto, kar presega čas, prostor in človeško minljivost. Prigode ga po svetu nosijo od vasi do vasi, kjer s svojimi posegi rešuje raznolike težave (izganja nadležne duhove mrtvih, zdravi živali, ozdravlja na smrt bolne, odpravi bolečine v križu in zvin gležnja…), prisluškuje jeziku rastlin in živali in se bori za svoje preživetje. Boškinu je namreč za petami nekaj veliko hujšega, kot so zemeljske tegobe: čarovnica Štafura. Ob njej navidezni izsek iz življenja potepuha in njegovih domnevnih pijanskih blodenj dobi čisto drugačne razsežnosti. Tomšič nas potegne v čarovniški boj Boškina in Štafure, boj dobrega in zla, ki je okrepljen z dvema dodatnima neobvladljivima silama: ljubeznijo in ljubosumjem. Boškinova ljubezen je namreč dekle Vitica, na katero je Štafura ljubosumna. Avtor že od prvega stavka romana ustvarja poseben magičen svet, narava je živa, pogosto napoveduje dogajanja v človeškem življenju, besedilo je prepojeno z uroki, prikazovanjem mrtvih, videnji, prerokbami, čudeži, nekonvencionalnim dojemanjem časa in prostora, bitji iz drugič in od drugje, preroškimi in razodevalnimi sanjami… Intenzivna je tudi liričnost romana z opisi narave in s posebnim odnosom do živali in rastlin. Zelo zanimiva je Boškinova povezava ljubezni in smrti (očarljiva je že sama izbira imena za ljubezensko izbranko: Vita pomeni življenje, ljubkovalno (Vitica) dobi še drugačne konotacije, poleg tega pa jo tako imenuje samo Boškin, sicer je Neta, torej »ne ta«, kar lahko namiguje tudi na to, da je vsak človek v svojem bistvu tudi nekdo drug, več kot ta oseba, ki je človeški zaznavi dostopna). V jeziku je veliko tipičnih istrskih izrazov, vendar je knjiga prijazna tudi do geografsko od Istre bolj odmaknjenega bralca, saj je opremljena s slovarčkom narečnih besed; poleg tega tudi z obsežno bibliografijo avtorjevih del in izčrpnim spremnim besedilom Eve Vrbnjak. V uvodnem odstavku v knjigo sta z velikimi črkami zapisani besedi Istra in skrivnost. Roman Oštrigeca je samo drobec Istre in skrivnosti življenja, ki sta očarali avtorja, in se razodevata v njegovih delih – tudi v predstavljenem romanu.
Objavljeno: 31.07.2023 07:39:58
Zadnja sprememba: 28.04.2024 06:08:06