Gluha soba je tretja kratkoprozna zbirka pisateljice Mojce Kumerdej. Glavni temi osmih zgodb, ki so postavljene v sedanjost in (bližnjo) prihodnost, sta nasilje in osamljenost. Za protagoniste in protagonistke se zdi, da so na svetu ostali čisto sami, da jih je družba izločila, odtujeni pa so pravzaprav tudi sami od sebe. Pogovarjajo se lahko le še s predmeti oziroma stvarmi (solato, drevesom, pohištvom, radiatorjem, avtomobilom …), slednje pa včasih celo same prevzamejo glavno vlogo dogajanja, tako kot bankovec v zgodbi Mexico … Oooooo, Mexico. Stvari znajo zelo dobro trkati na vest (pasivnih) posameznikov (oziroma so njihova vest oziroma podzavest) in jih želijo spodbuditi k uporu, spremembi ali (vsaj) razmišljanju. O tem, da je (postal) človek popolnoma nadomestljiv, lahko beremo v zgodbah Uroboros in Zaradi nekakšne moje poteze, v skrajni različici pa tudi v zgodbi z naslovom Mrtvi kot, v kateri so vlogo ljudi prevzeli roboti. Novi svet naj bi bil (boljša?) alternativa našemu svetu, vendar se ravno tako izkaže za nezanesljivega, kot lahko beremo v zgodbi Živeti z Erikom. Mojca Kumerdej se v zbirki kritično odziva na različne družbene pojave (nasilje, materializem, uničevanje narave, homofobijo, prekarnost, umetno inteligenco, epidemijo in z njo povezane ukrepe, teorije zarote …). Zgodbe so mračne in dajejo vtis brezizhodnosti, berejo se kot kratki filmi oziroma filmski prizori, pisanje je realistično, vseeno pa na trenutke ni jasno, ali se posamezne epizode dogajajo v resničnosti ali morda (samo) v glavah (podzavesti, sanjah) protagonistov in protagonistk. Avtorica je za delo prejela Cankarjevo nagrado, nominirana pa je bila tudi za nagrado Maruše Krese za najboljšo zbirko kratkih zgodb, izdano leta 2022.
Objavljeno: 06.09.2023 11:15:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:48